ORGANON

  

Organon umetnosti zdravljenja ali kratko Organon je temeljno delo v homeopatiji, v katerem je Hahnemann razložil celotno homeopatijo. V njem je opozoril na vsa težka vprašanja in težave, ki se lahko pojavijo med homeopatskim zdravljenjem in kako jih lahko rešimo.

 

Izšlo je šest izdaj Organona, prva leta 1810, šesta, ki jo je Hahnemann dokončal tik pred svojo smrtjo, pa zaradi zapletov z njegovo vdovo šele leta 1921. To je dalo homeopatiji drugačno smer razvoja, saj zadnja izdaja uvaja nov način zdravljenja z LM- oziroma Q-potencami, ki pred tem homeopatom niso bile znane. Delo je napisano v aforističnem slogu, šesta izdaja pa vsebuje 291 paragrafov. Organon je za branje zahteven, kljub starosti pa je še vedno obvezno čtivo vsakega resnega homeopata.

 

Nekaj izbranih paragrafov (prevod Miloš Žužek, dr. med.):

 

§ 1

 

Najvišja in edina naloga zdravnika je obnovitev bolnikovega zdravja, kar imenujemo zdravljenje. (*)

 

* Njegova naloga ni konstruirati tako imenovane sisteme s prepletanjem praznih spekulacij in hipotez, ki se nanašajo na notranjo esencialno naravo življenjskih procesov in način, na katerega bolezni nastajajo v nevidni notranjosti organizma (na čemer je doslej tako veliko zdravnikov ambiciozno izgubljalo svoj talent in čas); kot tudi niso neskončne razlage fenomenov pri boleznih in njihov najbližji vzrok (ki vedno ostaja skrit) zavite v nerazumljive besede in napihnjen abstrakten način izražanja, ki naj bi zvenel zelo učeno, da bi naredil vtis na nevedne – medtem ko bolno človeštvo nemočno koprni po pomoči. Takšnih učenih sanjarij (ki so jih poimenovali teoretična medicina in zanjo osnovali posebne profesure) imamo dovolj in zadnji čas je, da vsi, ki se imenujejo zdravniki, končno nehajo zavajati trpeče človeštvo zgolj z govorjenjem in začno enkrat delovati, namreč res pomagati in zdraviti.

 

§ 2

 

Najvišji ideal zdravljenja je hitra, blaga in trajna obnovitev zdravja ali odstranitev in uničenje bolezni v vsem njenem obsegu, na najkrajši, najzanesljivejši in najbolj neškodljiv način, na jasno razumljivih načelih.

 

§ 3

 

Če ima zdravnik jasen uvid, kaj je treba pri boleznih oziroma pri vsaki posamezni bolezni zdraviti (poznavanje bolezni, indikacija), če ima jasen uvid, kaj je v zdravilih oziroma v vsakem posameznem zdravilu zdravilno (poznavanje moči zdravil) in če zna to, kar je v zdravilu zdravilno, po jasno definiranih načelih uporabiti pri tistem, kar je ugotovil, da je pri bolniku brez dvoma bolezensko, mora slediti ozdravljenje. Ko zdravnik usklajuje tisto, kar je v zdravilu zdravilno, s tistim, kar je pri bolniku bolezensko, mora znati: uskladiti najprimernejše zdravilo z ozirom na njegov način delovanja z aktualnim primerom (izbira zdravila, kot je indicirano); pripraviti zdravilo natančno tako, kot se zahteva; dati zdravilo v natančno določeni količini (pravi odmerek); in dozo zdravila ob pravem času ponavljati. Če pri vsakem posameznem primeru pozna tudi prepreke pri zdravljenju in jih zna odstraniti, tako da je lahko povrnitev zdravja trajna, potem razume kako zdraviti smotrno in temeljito in je pravi umetnik zdravljenja.

 

§ 4

 

Če pozna dejavnike, ki motijo stanje zdravja in povzročajo bolezen ter jih zna od zdravih ljudi odstraniti, je obenem tudi tisti, ki zdravje ohranja.

 

§ 5

 

Pri zdravljenju so zdravniku v pomoč podrobnosti, ki se tičejo najbolj verjetnega vzroka akutne bolezni, kot tudi najbolj značilni momenti v celotni zgodovini kronične bolezni. Ti mu omogočijo, da odkrije njen osnovni vzrok, ki običajno tiči v kronični miazmi. Pri pregledu moramo upoštevati fizično konstitucijo bolnika (posebno, če je bolezen kronična), njegove moralne in intelektualne značilnosti, njegov poklic, način življenja in navade, njegove socialne in družinske odnose, njegovo starost, spolne funkcije itd.

 

§ 6

 

Nepristranski opazovalec, ki se dobro zaveda jalovosti transcedentalnih špekulacij, ki nimajo potrditve v izkušnji – tudi če so njegove sposobnosti uvida še tako velike – ni pri posamezni bolezni pozoren na nič drugega kot na spremembe v počutju telesa in duše (bolezenski fenomeni, poškodbe, simptomi), ki jih je s pomočjo čutil mogoče zaznati navzven. To pomeni, da zazna samo odklone od prejšnjega zdravega stanja, ki jih čuti tudi bolnik sam, poleg zdravnika pa te spremembe opazi tudi okolica. Vsi ti zaznavni znaki predstavljajo bolezen v vsem njenem obsegu, kar pomeni, da vsi skupaj tvorijo pravo in edino predstavljivo podobo bolezni.

 

§ 7

 

Ker pri bolezni, pri kateri ne moremo odstraniti nobenega manifestiranega sprožilnega ali vzdržujočega vzroka (causa occasionalis), ne moremo zaznati ničesar drugega razen bolezenskih simptomov, morajo (upoštevajoč možnost miazme in spremljajoče okoliščine, § 5) biti simptomi sami tisti, preko katerih bolezen zahteva in kaže na ustrezno zdravilo, ki jo olajša. Poleg tega mora biti totaliteta njenih simptomov, te navzven reflektirajoče slike notranje esence bolezni, ki jo predstavlja prizadetost življenjske sile, osnovno in edino sredstvo, s katerim lahko bolezen sporoča, katero zdravilo zahteva. To je edina stvar, ki lahko določi izbiro najprimernejšega zdravila, zato mora biti totaliteta simptomov osnovna, zares edina stvar, ki jo mora zdravnik upoštevati pri vsaki bolezni in jo odstraniti s pomočjo svoje umetnosti z namenom, da se bolezen ozdravi in spremeni v zdravje.

 

§ 8

 

Nemogoče je in z nobeno izkušnjo na svetu ne moremo dokazati, da po odstranitvi vseh simptomov bolezni in celotnega zbira zaznavnih fenomenov ostane ali lahko ostane karkoli drugega razen zdravja, ali da v notranjosti lahko ostane neizkoreninjena bolezenska sprememba.

 

§ 9

 

V zdravem stanju človeka vlada spiritualna oživljajoča življenjska sila (avtokracija) kot dinamis materialnega telesa (organizma) neomejeno in vzdržuje vse dele organizma v izvrstnem, harmoničnem, živem delovanju, kar se nanaša na senzacije in na funkcijo, tako da lahko naš v notranjosti bivajoči, z razumom obdarjeni um svobodno uporablja ta živi, zdravi inštrument za višje namene naše eksistence.

 

§ 10

 

Fizični organizem brez življenjske sile ni zmožen nobenih občutkov, nobenih funkcij, nobene samozaščite. Vse občutke dobiva in vse življenjske funkcije v zdravem in bolnem stanju izvaja samo na osnovi nematerialnega bitja (življenjskega principa, življenjske sile), ki fizični organizem oživlja.

 

§ 11

 

Ko človek zboli, je samo spiritualna, samodejna življenjska sila (življenjski princip), ki je prisotna povsod v organizmu, tista, ki je primarno motena zaradi dinamičnega vpliva bolezenskega agensa, sovražnega življenju. Samo življenjsko načelo je tisto, ki je moteno do takšne nenormalne stopnje, da na organizmu povzroča neugodne senzacije in ga sili v nepravilne procese, kar imenujemo bolezen. Ker je moč sama po sebi nevidna in jo lahko prepoznamo samo po njenih učinkih na organizem, je mogoče bolezensko motnjo, ki jo povzroča, prepoznati samo z manifestacijo bolezni prek senzacij in delovanja tistih delov organizma, ki jih lahko zaznajo čutila opazovalca in zdravnika, torej z bolezenskimi simptomi. Na noben drug način je ne moremo prepoznati.

 

§ 12

 

Sama bolezensko prizadeta življenjska sila je tista, ki povzroča bolezni (*), zato bolezenski fenomeni, ki jih lahko zaznajo naša čutila, izražajo vse notranje spremembe sočasno, torej celotno bolezensko motnjo notranje dinamis. S svojo govorico razkrijejo celotno bolezen. Tudi izginjenje vseh bolezenskih simptomov med zdravljenjem in vseh bolezenskih sprememb, ki odstopajo od zdravih življenjskih funkcij, gotovo vpliva na obnovo integritete življenjskega principa (in jo obvezno vključuje) ter s tem na obnovo zdravja v celotnem organizmu.

 

* Kako življenjska sila povzroča, da organizem pokaže bolezenske fenomene, to je, kako povzroča bolezen, nima nobene praktične uporabnosti za zdravnika in bo pred njim za vedno ostalo skrito; vse, kar mora vedeti o bolezni in kar povsem zadostuje za njeno ozdravljenje, je Gospodar življenja razkril njegovim čutom.

 

§ 13 

 

Zato je bolezen (ki ne sodi na področje kirurgije), če nanjo gledamo kot na stvar (kot to počno alopati), ki je ločena od živeče celote, od organizma in njegove oživljajoče dinamis, in skrita v notranjosti, pa naj bo še tako subtilnega značaja, absurd, ki si ga lahko umisli samo materialistični um. Prevladujočemu sistemu medicine je to tisočletja dajalo vse tiste pogubne impulze, ki so ga naredili za resnično škodljivo umetnost.

 

§ 14

 

V človekovi notranjosti ni bolezni, ki bi jo bilo treba zdraviti, niti vidne bolezenske spremembe, ki je ozdravljiva in se natančno opazujočemu zdravniku ne bi razkrila prek bolezenskih znakov in simptomov – to je ureditev v popolnem soglasju z neskončno dobroto vsevednega zaščitnika človeškega življenja.
 

§ 15

 

Bolezensko neuravnovešena nematerialna dinamis (življenjska sila), ki oživlja naše telo v njegovi nevidni notranjosti, in totaliteta navzven razpoznavnih simptomov, ki kot posledica tega nastanejo v organizmu in predstavljajo obstoječo bolezen, tvorita celoto – sta eno in isto. Organizem je v resnici materialni inštrument življenja, vendar ni zamisljiv brez tega, da instinktivno zaznana in uravnavana dinamis nanj prenese življenje, kot tudi življenjska sila ni pojmljiva brez organizma. Posledično oba skupaj tvorita enoto, čeprav naš um miselno to enoto ločuje na dva različna pojma, da ju lažje razumemo.

 

§ 16

 

Naše življenjske sile kot spiritualne dinamis ni mogoče napasti ali nanjo vplivati s škodljivim delovanjem na zdrav organizem (prek zunanjih sovražnih sil, ki motijo harmoničen potek življenja) drugače kot na spiritualen (dinamičen) način. Zaradi istega vzroka tudi zdravnik ne more odstraniti bolezenske neuravnovešenosti (bolezni) na drug način kot s poduhovljenimi (dinamičnimi)* močmi zdravil, ki delujejo na našo spiritualno življenjsko silo. Ta jih zaznava prek čutilne sposobnosti živčevja, ki je prisotno povsod v organizmu. Potem ko so spremembe v zdravju bolnika, ki jih je moč prepoznati s čutili (totaliteta simptomov), natančno opazujočemu in raziskujočemu zdravniku razkrile bolezen v takšnem obsegu, kot je potrebno, da jo lahko ozdravi, so ta zdravila sposobna samo prek dinamičnega delovanja na življenjski princip obnoviti ter tudi v resnici obnavljajo zdravje in življenjsko harmonijo.

 

* Z zadostno motnjo življenjske sile s pomočjo imaginacije lahko povzročimo in tudi ozdravimo najhujše bolezni.

  

§ 17

 

Ozdravitev, kar je odstranitev vseh zaznavnih znakov in simptomov bolezni, pomeni tudi odstranitev notranjih modifikacij življenjske sile, ki so v ozadju. Na ta način uničimo celotno bolezen.


Torej mora zdravnik samo odstraniti totaliteto simptomov, s tem pa istočasno odstrani notranjo motnjo, patološko spremenjen življenjski princip in tako povsem odstrani in uniči samo bolezen.


Ko bolezen uničimo, obnovimo zdravje, to pa je najvišji in edini cilj zdravnika, ki se zaveda svojega poslanstva, kar je pomoč sočloveku in ne učeno besedičenje.

 

§ 18

 

Iz te nedvomne resnice, da poleg totalitete simptomov z upoštevanjem spremljajočih okoliščin (§ 5) v boleznih na noben način ne moremo odkriti ničesar, kar bi izražalo potrebo po pomoči, neizpodbitno sledi, da je edina indikacija, edino vodilo, ki nas usmerja pri izbiri zdravila, totaliteta vseh simptomov in okoliščin, ki jih opažamo pri vsakem posameznem primeru bolezni.

 

(…)

 

§ 52

 

Obstajata samo dve osnovni metodi zdravljenja: ena sloni samo na natančnem opazovanju narave, na natančnem eksperimentiranju in čisti izkušnji, to je homeopatska (ki pred tem ni bila nikoli premišljeno uporabljana), in druga, ki to ne počne, to je heteropatska ali alopatska. Vsaka oponira drugi, in samo tisti, ki obeh ne pozna, lahko vztraja v iluziji, da se lahko kdajkoli ena drugi približata ali celo združita, ali pa se tako osmeši, da glede na zadovoljstvo bolnika enkrat dela homeopatsko, drugič pa alopatsko. Takšno prakso bi lahko imenovali kriminalno izdajo napram božanski homeopatiji.

 

§ 53

 

Do pravih, blagih ozdravitev pride samo po homeopatski metodi, ki je nedvomno pravilna, kot smo ugotovili (§§ 7–25) z izkušnjo in dedukcijo. Z njo lahko skozi umetnost dosežemo najhitrejše, najbolj zanesljive in najbolj trajne ozdravitve, kajti ta umetnost zdravljenja sloni na nespremenljivem, nezmotljivem zakonu narave.

 

Čista homeopatska umetnost zdravljenja je edina pravilna metoda, edina možna za človekovo umetnost, najbolj direktna pot do ozdravitve, tako zanesljivo, kot je samo ena ravna linija med dvema danima točkama.

 

(…)

 

§ 75

 

Ti napadi na človekovo zdravje, ki jih povzroča alopatska ne-zdravilna umetnost (posebno v sedanjem času), so od vseh kroničnih bolezni najbolj obžalovanja vredni, najbolj neozdravljivi. Z obžalovanjem moram dodati, da je za njihovo ozdravitev, ko so dosegli določen obseg, kot je videti, nemogoče odkriti ali poiskati kakršnokoli zdravilo.

 

(…)

 

§ 78

 

Prave naravne kronične bolezni so tiste, ki nastanejo iz kronične miazme, ki, kadar so prepuščene same sebi in jih ne ustavimo z uporabo tistih zdravil, ki so zanje specifična, vedno napredujejo tako, da postajajo vedno hujše, kljub najboljšemu mentalnemu in telesnemu režimu, in mučijo bolnika do konca njegovega življenja z vedno hujšimi težavami. Te bolezni, če izključimo tiste, ki nastanejo zaradi zlorabe medicine (§ 74), so najbolj številne in največja nadloga človeške rase. Zanje je najbolj robustna konstitucija, najbolje reguliran način življenja in najmočnejša energija življenjske sile premalo za njihovo izkoreninjenje.

 

(…)

 

§ 126

 

Oseba, ki preizkuša zdravilo, mora biti predvsem zaupanja vredna in vestna in se mora ves čas preizkusa izogibati vsakemu prenaprezanju uma in telesa, vsem vrstam razuzdanosti in motečim strastem; ne sme imeti nujnih opravkov, ki bi odvračali njeno pozornost; posvetiti se mora natančnemu samoopazovanju in se je pri tem opravilu ne sme motiti. Njeno telo mora biti v takšnem stanju, ki zanjo pomeni dobro zdravje, biti mora dovolj inteligentna, da lahko izrazi in opiše svoje občutke s pravilnimi izrazi.

 

§ 127

 

Zdravila moramo preizkušati tako na moških kot na ženskah, z namenom, da razkrijemo tudi spremembe v zdravju, ki ga povzročajo na spolnem področju.

 

(…)

 

§ 139

 

Če zdravnik ne naredi preizkusa zdravila na sebi, ampak ga da drugi osebi, mora ta oseba jasno zabeležiti senzacije, težave, nezgode in spremembe zdravja, ki jih doživlja v času njihovega pojavljanja, pri čemer omeni čas po zaužitju zdravila, ko se je vsak simptom pojavil in, če dolgo traja, obdobje njegovega trajanja. Zdravnik pregleda poročilo v prisotnosti preizkuševalca takoj, ko je preizkus zaključen; če pa preizkus traja več dni, to naredi vsak dan, dokler je še vse sveže v spominu, z namenom, da ga povpraša po natančni naravi vsake od okoliščin in da zapiše najbolj natančne podrobnosti, ki jih je tako dobil, ali da naredi takšne spremembe, kot jih lahko sugerira preizkuševalec.

 

(…)

 

§ 141

 

Najboljši preizkusi čistih učinkov enostavnih zdravil pri spreminjanju človekovega zdravja in umetnih bolezni in simptomov, ki so jih sposobna razviti pri zdravem posamezniku, pa so tisti, ki jih zdrav, nepristranski in senzitiven zdravnik z vso opreznostjo in skrbjo opravi na sebi. Z največjo gotovostjo pozna stvari, ki jih je izkusil na sebi. 

 

(…)

 

§ 143

 

Če smo tako na zdravem posamezniku preizkusili upoštevanja vredno število enostavnih zdravil in natančno in zvesto popisali vse elemente bolezni in simptome, ki so jih sposobna razviti kot umetne bolezenske produkte, potem imamo pravo materijo mediko – zbirko resničnih, čistih, verodostojnih načinov delovanja enostavnih zdravilnih snovi, knjigo narave, v kateri je zapisana upoštevanja vredna množica posebnih sprememb v zdravju in simptomov, ki potrjeno pripadajo vsakemu od močnih zdravil, kot so se razkrili pozornosti opazovalca, v katerih je prisotna podobnost (homeopatskih) bolezenskih elementov številnih naravnih bolezni, s katerimi jih lahko sedaj zdravimo, ki, kratko rečeno, vsebujejo umetna bolezenska stanja, ki podobnim bolezenskim stanjem nudijo edine prave, homeopatske, to se pravi, specifične terapevtske instrumente zato, da povzročijo njihovo gotovo in trajno ozdravitev.

 

§ 144

 

Iz takšne materije medike moramo striktno izključiti vse, kar je dvomljivo, vse, kar je samo trditev ali imaginarno; vse mora biti čisti jezik narave, izprašane natančno in iskreno.

 

(…)

 

§ 153

 

V tem iskanju specifičnega homeopatskega zdravila, torej v primerjanju zbranih simptomov naravne bolezni s spiskom simptomov znanih zdravil, z namenom, da med njimi najdemo povzročitelja umetne bolezni, ki se po podobnosti ujema z boleznijo, ki jo je treba ozdraviti, so glavni in večinoma edini znaki in simptomi primera bolezni, ki jih moramo vzeti v obzir tisti, ki so najbolj vpadljivi, redki (individualni), nenavadni in posebni (karakteristični), kajti zlasti ti so tisti, s katerimi se morajo ujemati najbolj podobni z liste simptomov izbranega zdravila, da so najbolj ustrezni za ozdravitev. Bolj splošni in nedefinirani simptomi: izguba apetita, glavobol, izčrpanost, nemiren spanec, nelagodje itd. zahtevajo le malo pozornosti, če so nedoločeni in nejasnega karakterja, če jih ni mogoče bolj natančno opisati, kajti simptome takšne splošne narave lahko zasledimo skoraj pri vsaki bolezni in skoraj pri vsakem zdravilu.

(…)

 

§ 264

 

Pravi zdravnik mora imeti pri roki polnomočna, pristna zdravila, da se lahko zanese na njihovo zdravilno moč. Sam mora znati presojati o njihovi pristnosti.

 

§ 265

 

Stvar zdravnikove vesti je, da je v vsakem primeru povsem prepričan, da bolnik vedno jemlje pravo zdravilo, zato mora dati bolniku pravilno izbrano zdravilo iz svojih rok, sam pa ga mora tudi pripraviti.

 

 

Opomba:

Hahnemannove popravke 5. izdaje Organona in Haehlov rokopis 6. izdaje hranijo v University of California, San Francisco - UCSF Library Homeopathy Collection.