METAANALIZE IN HOMEOPATIJA

  

Sredi devetdesetih se je začela popularizacija »na dokazih utemeljene medicine« (t. i. »evidence based medicine«), kar se je odrazilo tudi v antagonizmih med šolsko medicino in homeopatijo. Mehanizma delovanja homeopatskih zdravil ni bilo več treba pojasnjevati, saj lahko statistično dokažemo, ali je neko zdravljenje učinkovito ali ne. To nam omogočajo randominizirane dvojno slepe študije ali pa sistematičen pregled in metaanalize.
 
Tako smo dobili prve metaanalize, ki naj bi dokazale ali ovrgle učinkovitost homeopatije. Ena prvih takšnih študij je bila v reviji The Lancet objavljena študija Lindeja in sodelavcev leta 1997, ki je pokazala, da je homeopatija učinkovitejša od placeba. To je sprožilo alarm pri nasprotnikih homeopatije, ki so z novimi študijami skušali dokazati nasprotno. Pri tem pa so pozabili na objektivnost in prirejali rezultate skladno s svojimi željami.
 
Njihovo početje je lepo razkrinkal zdravnik, ki je do homeopatije indiferenten (s homeopatijo se ne ukvarja, niti je ne pozna), dobro pa obvlada statistično raziskovanje v medicini. To je švedski zdravnik prof. dr. Robert G. Hahn, ki je svoja spoznanja objavil v članku Homeopatija: Metaanalize združenih kliničnih podatkov. K raziskovanju ga je spodbudila sumljiva kampanja, ki so jo poleti 2011 proti homeopatiji vodili skeptiki na Švedskem. Avstralske študije takrat še ni bilo, vendar lahko vidimo, da so tudi njeni avtorji uporabili podobne prijeme.