POGOVOR S KATARINO VELIKONJA, PODPREDSEDNICO SLOVENSKEGA HOMEOPATSKEGA DRUŠTVA

02.06.2011 00:00
Novinarka Darja Zgonc se je o homeopatiji pogovarjala s podpredsednico Slovenskega homeopatskega društva Katarino Velikonja, dr. med.

V slovenskih lekarnah so se pojavila prva homeopatska zdravila, za zdaj jih je na voljo sedemnajst, do konca leta pa bo mogoče izbirati že med petdesetimi. Toda to še ne pomeni, da je uradna medicina tudi pri nas odprla vrata homeopatiji, opozarja Katarina Velikonja, zdravnica homeopatinja in podpredsednica Slovenskega homeopatskega društva. V primerjavi z drugimi evropskimi državami ima namreč slovenska zdravniška stroka še vedno velike zadržke do komplementarnih metod zdravljenja.
 
Tudi v slovenskih lekarnah je po novem mogoče kupiti homeopatska zdravila. Za katera zdravila gre?
 
V slovenskih lekarnah je trenutno na voljo sedemnajst homeopatskih zdravil, ki so namenjena samozdravljenju. To so predvsem zdravila, za katera vlada največje povpraševanje, tista torej, ki sodijo v tako imenovano domačo lekarno. Najpogostejša so zdravila za glavobole, pike, poškodbe in lažje udarnine. Tovrstna zdravila so po šestinšestdesetih letih končno prišla v naše lekarne, kar seveda pozdravljamo, na voljo pa so le v lekarnah, kjer imajo farmacevte, ki so posebej izobraženi za izdajanje homeopatskih zdravil.
 
Homeopatskih zdravil je približno tri tisoč, v naših lekarnah pa jih je za zdaj na voljo samo 17. Zakaj tako malo?
 
To so zdravila, ki imajo dovoljenje za promet Javne agencije za zdravila in medicinske pripomočke. Na Agencijo je treba vlagati vloge za registracijo zdravil in teh sedemnajst zdravil je imelo popolne vloge. V pripravi je že dokumentacija za naslednjih trinajst zdravil; do novega leta pa naj bi jih bilo v lekarnah na voljo že petdeset.
 
Še pred letom dni o homeopatskih zdravilih v naših lekarnah ni bilo niti govora. Kaj se je spremenilo? Je uradna medicina tudi v Sloveniji bolj odprla vrata homeopatiji in drugim oblikam komplementarnega zdravljenja?
 
Žal ne. Razlog za prihod homeopatskih zdravil na slovenske lekarniške police ni večje upoštevanje homeopatije, marveč evropska direktiva, ki to zapoveduje vsem državam članicam Evropske unije. Možnost registracije homeopatskih zdravil je bila sicer omogočena že leta 2008, ko je Slovenija po Zakonu o zdravilih sprejela še Pravilnik o homeopatskih zdravilih za uporabo v humani medicini, vendar vložene vloge doslej niso bile popolne.
 
Uporabniki homeopatskih zdravil se že pritožujejo nad cenami. Te so pri nas občutno višje kot v Italiji in Avstriji. Kako to?
 
Tudi sama se sprašujem, kako je prišlo do tega. Očitno so lekarne ocenile, da bo plačljiv tudi del svetovanja, ki ga lahko opravijo farmacevti z ustreznimi znanji s področja homeopatije. Ker gre za storitev, so to pač vključili v ceno zdravila. Je pa res, da če uporabnik natančno ve, katero zdravilo potrebuje, mu ga farmacevt lahko izda brez dodatnega svetovanja.
 
Pri zdravnikih homeopatih so zdravila sicer brezplačna.
 
Tako je, naši bolniki dobijo zdravila brezplačno. Če pogledamo na dolgi rok, je celotno homeopatsko zdravljenje cenejše od zdravljenja s konvencionalnimi metodami. Prvi obisk homeopata resda ni poceni, vendar ni nič dražji kot obisk specialista. Kontrolni obiski so na začetku pogostejši, pozneje pa se vmesni čas podaljšuje, potrebnih je tudi manj zdravil.
 
Kakšne so temeljne razlike med homeopatskimi in "uradnimi" zdravili?
 
Homeopatska zdravila so posebna po tem, kako so pripravljena. Lahko so rastlinskega, živalskega ali mineralnega izvora, lahko jih pridobivajo iz različnih tkiv, najpomembnejše pa je, da so ta zdravila zredčena in potencirana na poseben način. V vsaki višji potenci zdravila je manj vhodne snovi, informacija pa je močnejša. V lekarnah so na voljo zdravila v nizkih potencah, zdravniki homeopati pa uporabljamo zdravila v višjih potencah, ki pa jih pri nas še ni.
 
Za homeopatska zdravila menda velja, da se "strup s strupom zbija" – je to res?
 
Ni povsem tako. Po načelu "podobno se zdravi s podobnim" imamo v mislih celotno sliko simptomov pri posamezniku, tej pa mora ustrezati predpisano homeopatsko zdravilo.
 
Homeopatska zdravila so naravna, toda naravna zdravila imamo v lekarnah že dolgo. V čem je torej razlika?
 
Oglejva si konkreten primer navadne kamilice, ki jo v obliki čaja uporabljamo pri vnetjih in trebušnih krčih, v obliki obkladkov pa za razkuževanje. Homeopatsko zdravilo kamilica je pripravljeno iz iste rastline, vendar s potenciranjem zajamemo širši spekter simptomov, ki jih lahko zdravimo. Uporabljamo jo pri veliki razdražljivosti in nemiru ter pri veliki preobčutljivosti na bolečino, ko bolnik ne prenese dotika. Pomaga tudi tedaj, ko mu nič ni prav: zaželi si eno, ko to dobi, pa ni več dobro; kadar je jezen in vse odriva od sebe. Ima željo po hladni pijači, se znoji po glavi, pri povišani povišani temperaturi pa ima eno lice bledo, drugo pa pordelo. Zato to zdravilo največkrat predpišemo otrokom, ki imajo povišano telesno temperaturo ali težave z rastjo zob.
 
Homeopatskim zdravilom pogosto očitajo, da deluje predvsem placebo učinek.
 
Ugotovljeno je bilo, da je njihov učinek večji od učinka placeba. Prav zaradi primerjave s placebom ljudje tovrstna zdravila pogosto obravnavajo slabšalno, s tem pa tudi celotno homeopatijo. Vendar ni tako! Homeopatsko zdravilo je lahko zgolj placebo zdravilo takrat, ko ga pri izbiri nismo pravilno določili. Če ne upoštevamo vseh bolnikovih simptomov in ne iščemo njemu ustreznega homeopatskega zdravila, je lahko učinek kratkotrajen, pri naslednjem jemanju enakega zdravila pa tega učinka ne bo več. Samo v takšnem primeru bi lahko šlo za placebo učinek. Pravilno izbrano zdravilo je učinkovito prvič, drugič in tretjič!
 
Homeopatska zdravila so nadvse učinkovita pri alergijah, prehladih, kašlju … Kako pa se obnesejo pri kroničnih in hudih boleznih?
 
Če je stanje prešlo mejo, ko pride do težjih in nepopravljivih organskih okvar, lahko simptome samo lajšamo, in to kar dobro. Če pa okvara ni tako resna, lahko s homeopatskimi zdravili zdravje znova izgrajujemo. Tak primer so kronična obolenja dihal in astma, pri katerih je sčasoma možno celo zmanjšati količino zdravil ali jih v celoti opustiti. Kdor se ukvarja z biovrtnarjenjem, ve, da vrtnarjenje ne koristi le rastlinam, pač pa izboljšuje tudi prst. Nekaj podobnega je s homeopatskim zdravljenjem, saj je telo odzivnejše.
 
Tudi sistem zdravljenja je pri homeopatiji zelo drugačen kot pri uradni medicini. Pristop do pacientov je pri vas zelo oseben, zastavljate zelo intimna vprašanja, ki niso nujno povezana z bolečino in boleznijo. Zakaj?
 
Osnovno načelo homeopatije je totaliteta simptomov. Bolnika obravnavamo celostno: pomembno je vse, kar se v človeku dogaja, tako v fizičnem kot v psihološkem smislu, pomembna sta tudi okolje, iz katerega prihaja, in problematika, ki ga zaposluje. Zadnje je včasih celo pomembnejše od težave, zaradi katere prihaja po pomoč. Za osebo, ki se denimo ločuje in jo ob koncu tedna neznosno boli glava, je treba zato, ker je problematika ločitve tako akutna in intenzivna, poiskati zdravilo, ki zdravi tudi ta simptom.
 
Ali svojim pacientom svetujete tudi obisk uradnega zdravnika? Kdaj, v kakšnih primerih?
 
Vedno vztrajam pri tem, da je treba v primeru kronične težave opraviti vso razpoložljivo diagnostiko. Tudi če nekoga muči zgolj glavobol, želim, da najprej opravi preglede pri svojem zdravniku ali nevrologu. Razlogov za glavobol je namreč lahko petindvajset, zato tudi sama potrebujem dobro diagnozo stanja.
 
Se sami zdravite le ob pomoči homeopatije ali pa obiskujete tudi zdravnike?
 

Oboje.
 
Diplomirali ste na medicinski fakulteti in opravili zdravniški staž, danes pa ste povsem predani homeopatiji. Kako to?
 
Homeopatija me je pritegnila razmeroma hitro. Misliti mi je dala predvsem osebna izkušnja: pred približno petindvajsetimi leti me je med obiskom v Nemčiji pičila osa. Takrat nisem niti vedela, da imam alergijo na osji pik. Neznansko sem otekla in kolega, ki je zdravnik homeopat, me je najprej zdravil medicinsko, z običajnim zdravilom, vendar ni pomagalo. Ko pa sem vzela homeopatsko zdravilo, sem se že po petnajstih minutah počutila bolje.
 
Ste takrat, ko ste se odločili za študij medicine, že razmišljali o homeopatiji?
 
Ne. Študija medicine sem se lotila predvsem iz vzgiba in misli na zdravo življenje. Moja družina se je srečala s številnimi hudimi obolenji, zato me je zelo zanimalo, kaj lahko sami, s svojim trudom, storimo za boljši proces zdravljenja in kako bi lahko dosegli boljše učinke zdravljenja.
 
Kako na vas gledajo kolegi zdravniki?
 
Z zanimanjem (smeh), najbrž predvsem zato, ker tako dolgo vztrajam. Očitno že mora biti kak učinek, si verjetno mislijo nekateri. In čeprav še ne poznamo dobro delovanja homeopatskega zdravljenja, učinki so, in to zelo presenetljivi! Homeopatsko smo že ozdravili bolezni, ki jih medicinsko ne moreš niti zazdraviti, kaj šele pozdraviti – pri tem imam v mislih predvsem kronične bolezni.
 
V Sloveniji imamo zelo zanimiv položaj: s homeopatijo se lahko ukvarjajo le zdravniki, sto jih je tudi že zaključilo triletno dodatno homeopatsko izobraževanje, vendar se morajo odločiti, ali se bodo ukvarjali z uradno medicino ali s homeopatijo. Kako to komentirate?
 
Pri nas sta si v navzkrižju dva zakona: Zakon o zdravniški službi pravi, da se zdravnik ne bi smel ukvarjati z zdravilstvom, Zdravilski zakon pa pravi, da lahko s homeopatijo zdravi samo oseba, ki ima diplomo medicinske fakultete, dodatna znanja iz homeopatije in pridobljeno licenco. Prizadevamo si, da bi imeli zdravniki možnost zdraviti tudi s homeopatijo, kakih sto se jih je tudi izobrazilo, vendar se bojijo za licence.
 
Slovenija je poleg Švedske edina država Evropske unije, v kateri mora zdravnik, ki želi zdraviti bolnike tudi s homeopatijo, vrniti licenco. Zakaj ima slovenska zdravniška stroka še vedno tolikšne zadržke do komplementarnih metod zdravljenja?
 
Medtem ko je v drugih državah to povsem običajna praksa, pri nas Zdravniška zbornica ne izda licence za sočasno izvajanje dveh vrst medicine. Menim, da je to predvsem težava Zdravniške zbornice in ne toliko zdravnikov. Zbornica vztraja, da se lahko zdravnik ukvarja le z znanstveno preverjenimi dejstvi. Morda je del težav v kakovosti raziskav, ki jih izvajajo na področju homeopatskega zdravljenja. Zares dobrih raziskav je namreč še vedno malo. Toda tudi psihoanaliza in psihoterapija nimata zadovoljive znanstvene podlage, pa sta uvrščeni v zdravstveno dejavnost. Zdi se mi tudi, da se marsikdo med zdravniki sprašuje, kako je mogoče, da bi manjši odmerek zdravila lahko deloval. Takim navadno odgovarjam, naj prisluhnejo z odprtim umom: homeopatija ima izredno sistematiziran pristop do zdravljenja in k zdravljenju, in tega se je treba naučiti.
 
Ljudje zmotno mislijo, da se zdravijo homeopatsko samo, če vzamejo homeopatsko zdravilo. To ni res. Zdravilo mora biti predpisano za vsakega posameznika posebej, simptomom je treba ves čas slediti, saj se stanje spreminja in zdravila lahko prenehajo učinkovati. Zato je pri homeopatiji natančen in kontinuiran pogovor zelo pomemben, sposobnost opazovanja pa izredno dragocena. V Slovenskem homeopatskem društvu poudarjamo, da je homeopatija medicinska veja, zato je potrebna medicinska izobrazba, poleg medicinskega znanja pa je potrebno tudi homeopatsko znanje, ki ni nič manj obsežno.
 
V kolikšni meri mečejo slabo luč na homeopate zaslužkarji oziroma samooklicani zdravilci, ki jih, kot vemo, ni malo?
 
Ne samo, da jih ni malo, kar veliko jih je – in zaradi takih zaslužkarjev je v našem prostoru veliko neumnosti. Tudi zato smo se zelo trudili, da bi v novem predlogu zakona o zdravilski dejavnosti k načinom zdravljenja pristopili bolj vsebinsko. Najpomembnejša mora biti varnost uporabnika. Zato je potreben ustrezen nadzor nad izvajalci zdravilske dejavnosti, ki morajo imeti tudi zakonsko predvideno izobrazbo.
 
Področje zdravilstva je vsaj deloma uredil Zakon o zdravilstvu, ki pa v praksi ni zares zaživel. Nadzor nad delom zdravilcev še ni urejen, enako velja za registracijo, tudi zdravilske zbornice še ni …
 
In je tudi ne bo. Zdravilske zbornice nimajo nikjer. Ministrstvo za zdravje, ki je pripravilo zakon, je vztrajalo pri zdravilski zbornici, čeprav smo poudarjali, da so zdravilci preveč raznoliki, da bi nas spravili pod isto streho. Tudi metode, ki jih uporabljamo, se zelo razlikujejo, vsaka pa zahteva drugačen pristop, nadzor in izobrazbo. Poleg tega je ob sklicu ustanovne skupščine le dobrih dvajset zdravilcev izpolnjevalo pogoje za opravljanje zdravilske dejavnosti, s tako malo člani pa bi bilo težko izvajati zbornične dejavnosti.
 
Kdo torej zdaj nadzoruje delo zdravilcev?
 
Nihče. Predlog novega zakona o zdravilski dejavnosti tako registracijo izvajalcev kot nadzor prenaša na Ministrstvo za zdravje, kar je tudi edino smiselno.
 
Kdaj pa naj bi bil novi zakon sprejet?
 
Pred mesecem je nastopila dokaj čudna in mučna situacija. Po več kot dveh letih usklajevanja, ki ga je vodilo ministrstvo za zdravje, po uskladitvi vseh, ki jih zadeva ta zahtevna problematika, tako ministrstva kot poslancev in zdravilcev, je ministrstvo brez posebne obrazložitve vložilo v javno razpravo popolnoma drug zakon, ki zanika večino tistega, kar je bilo usklajeno. Zato se zdaj mnogi, ki so sodelovali pri projektu, začudeno sprašujejo, kdo in v čigavem interesu je posegel v proces in izničil večletno delo pri tem projektu.
 
Vir:
Viva, 2. junij, Darja Zgonc: Pogovor s Katarino Velikonja, podpredsednico Slovenskega homeopatskega društva

Piškotki za analitiko
Ti se uporabljajo za beleženje analitike obsikanosti spletne strani in nam zagotavljajo podatke na podlagi katerih lahko zagotovimo boljšo uporabniško izkušnjo.
Piškotki za družabna omrežja
Piškotki potrebni za vtičnike za deljenje vsebin iz strani na socialna omrežja.
Piškotki za komunikacijo na strani
Piškotki omogočajo pirkaz, kontaktiranje in komunikacijo preko komunikacijskega vtičnika na strani.
Piškotki za oglaševanje
So namenjeni targetiranemu oglaševanju glede na pretekle uporabnikove aktvinosti na drugih straneh.
Kaj so piškotki?
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate z uporabo in beleženjem piškotkov.V redu Več o piškotkih