HOMEOPATIJA NI VERA, TO MORA BITI JASNO

Novinarka revije Onaplus Petra Godeša se je o homeopatiji pogovarjala z dr. Joachimom Grossom, dr. med. Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji revije, del pogovora pa si lahko preberete v nadaljevanju:
 
»Nemška žilica urejenosti mu ni dala miru, zato se je zdravniški zbornici prijavil kar sam. Zakonski okvir namreč določa, da je možna le ena pot, pot zdravnika ali pot zdravilca. A zdravnik po izobrazbi in homeopat po zanimanju se ni vdal, s svojo željo po ureditvi je sprožil spremembe, ki so za začetek prispevale k večji strpnosti, danes zdravniki zaradi ukvarjanja s homeopatijo ne izgubijo več licence, kot se je dogajalo pred leti. Javna razprava o komplementarnih pristopih postaja vse glasnejša, zakaj je tako pomembna, pojasni v pogovoru. Za Onoplus povsem odkrito dr. Joachim Gross, zdravnik homeopat.
 
In pacienti, bolezni so verjetno vsepovsod enake?
 
Razlika je predvsem v tem, da v Nemčiji homeopatijo poznamo in izvajamo že 200 let, skoraj v vseh mestih prehodiš 500 metrov in najdeš vsaj eno homeopatsko ambulanto, tukaj so še vedno redkost. V Sloveniji je sicer že dolgo, a so bili po drugi svetovni vojni izvajalci homeopatije zelo redki, zato pacienti niso tako dobro poučeni, predvsem pa pričakujejo marsikaj, včasih celo čudeže. Tudi homeopatija je del medicine in je omejena, kot vsa medicina; previsoka pričakovanja je treba malo omiliti. Zato mora biti homeopat tudi zdravnik, da natančno ve, kaj zmoreta obe smeri zdravljenja.
 
Je torej po vašem mnenju strokovna zdravniška izobrazba nujna za delo homeopata?
 
Seveda. Zdravnik je za svojega pacienta popolnoma odgovoren, če naredi napako, je to zdravniška napaka. Ko vidim, da kdo zanemarja pomembno uradno terapijo, ga na to opozorim in usmerim nazaj k uradnemu zdravljenju. Tudi pri rakavih obolenjih je homeopatija koristna, a ne more nadomestiti osnovnega zdravljenja. Na Dunaju imajo na onkološki kliniki tudi strokovnjaka za homeopatijo, a kadar gre za življenje, je na prvem mestu uradna medicina. Zdravniška homeopatija pomeni sodelovanje klasične in alternativne medicine, ena ne izključuje druge!

 
Zdravniški zbornici Slovenije ste konec leta 2013 poslali pismo z željo po ureditvi profesionalnega statusa. Dolgo je bilo namreč zakonsko predpisano, da zdravnik zaradi opravljanja homeopatske dejavnosti izgubi zdravniško licenco in s tem dovoljenje opravljanja dela v uradni medicini. V letu 2014 so ta predpis odpravili, klasična in homeopatska metoda sicer ne sodelujeta, a se vsaj ne izključujeta več. Se vam zdi, da so vaš poziv vzeli bolj resno, ker prihajate iz Nemčije?
 
Morda, ne vem, verjetno da. Sem redkost, saj imam dvojno licenco, nemške in slovenske zdravniške zbornice, opravljam delo tukaj in tam. S samoprijavo nisem postavil veliko stvari na kocko, tuje licence mi tukaj nihče ne more vzeti. Zato sem bil tudi edini, ki je lahko storil ta korak, kolegi bi tvegali svojo eksistenco, odvzem licence namreč pomeni izgubo delovnega mesta.
 
Po samoprijavi so vas povabili na zaslišanje pred odbor za pravno-etična vprašanja. Kako je bilo na srečanju, sliši se precej grozeče?
 
Mislim, da »zaslišanje« ni pravi izraz za ta sestanek. Povabilo na strokovni sestanek se mi zdi zelo logično, odbor si mora o homeopatiji ustvariti sliko. To pozdravljam in vidim kot znamenje odprtosti, da so z menoj pripravljeni govoriti in zadevo raziskati. Nisem bil edini vir informacij, obstaja mnogo znanstvenih raziskav s področja homeopatije, ki so jih upoštevali. Vedno, preden sprejmemo odločitev, moramo utemeljiti svoje znanje.

Škoda je, da na sestanku ter v odboru in celotni zbornici ni niti enega kolega, ki bi imel opravljeno triletno evropsko strokovno izobraževanje iz zdravniške homeopatske medicine. Če bi, na primer, šlo za odločitev s področja endokrinologije, bi imeli v odboru zagotovo tudi vsaj enega endokrinologa ter bi sodelovali z endokrinološkim društvom. Pri homeopatiji tega ni. Vprašanje je, kaj to pomeni.
 
Ste do najinega pogovora že prejeli končni odgovor na svoje pismo?
 
Ne, to pa ne. Zdaj sem izračunal, da čakam že 17 mesecev. V Nemčiji, kadar pišem zdravniški zbornici, odgovor prejmem v dveh tednih. Zdi se mi malo čudno, da tukaj čakam tako dolgo. Gre le za stanovsko organizacijo, katere namen je, da pomaga svojim članom zdravnikom.
 
Menite, da bo odgovor kdaj prišel?
 
Seveda, saj zbornici plačujem članarino, ki je štirikrat višja kot tista v Nemčiji! Od nje se nadejam kakšne koristi.
 
Kot ste omenili, homeopatska metoda obstaja že 200 let. Po vašem pismu so vas povabili na pogovor, ker je niso poznali. Ali ni nenavadno, da ima nekdo, ki deluje v stroki, tako malo znanja o pristopu, ki ga v tujini izvajajo celo v splošnih bolnišnicah?
 
Odgovor ni preprost in ima več dejavnikov. Med študijem na medicinski fakulteti v Würzburgu nam je bila homeopatija ponujena kot izbirni predmet, a me enostavno ni zanimala. Očitno takrat še nisem bil dovolj zrel za to, od nekdaj sem bil izrazito znanstven tip. V Sloveniji metode na univerzah sploh ne omenjajo. Homeopatija je problem za znanost, saj mehanizem delovanja ni znan. Znanstvena metoda je temelj medicine, brez znanosti bi medicina obstala v srednjem veku. Zaradi znanosti je stroka ogromno napredovala in pomagala prebivalstvu, to je dejstvo in mora biti jasno. Telo deluje kot stroj, srce je črpalka, a ni le to. Zdravnik mora biti dober strojnik, če ne razume mehanskega delovanja srca, težko pomaga. Drži, vendar to ni vse, znanstveni del medicine je tako obsežen, da se marsikaj človeškega spregleda.

Zdravniki v Sloveniji na primer vedo zelo malo o drugih, alternativnih pristopih, ker niso imeli priložnosti za izobraževanje na tem področju. 
 
Pri klasičnem zdravljenju se na povezavo uma, čustev in telesa pogosto pozablja.
 
V letu 2006 so mi pred začetkom dela v psihosomatski bolnišnici Heiligenfeld v Bad Kissingenu razkazali oddelek, v lekarni so imeli poleg običajnih zdravil tudi homeopatska. Zaradi nepoznavanja te veje medicine sem se počutil prav neumnega, zato sem kolega vprašal, kaj je najpomembnejše, kar mora obvladati zdravnik, da je lahko uspešen homeopat. In mi je odgovoril: predvsem mora začutiti, kako pacient deluje, ne le na ravni mehanike, temveč celostno. Kako deluje povezava med telesom in umom, kako vpliva osebnost in kaj je rdeča nit. Kdor to razume, lahko postane dober homeopat. Na kolesu na poti domov me je zadelo, če je kdo taksen, da ga zanima tudi, kaj je onkraj strojništva, sem to jaz. Misel je bila kar revolucionarna, jaz, Joachim, homeopat?! Zakaj pa ne. Ni treba, da smo preveč osredotočeni na eno vlogo v življenju, moja je bila znanstvena skoraj 20 let. Tudi če preizkusim kaj novega, to ne pomeni, da je vse, kar sem počel doslej, napačno! Ravno nasprotno.
 
Nove metode se vseeno niste lotili s slepo vero.
 
Homeopatskega seminarja A za začetnike sem se udeležil kot skeptik. Prvo stopnjo sem zapustil z več vprašanji kot na začetku, a bil sem presenečen, homeopatija je bila nekaj čisto drugega kot moja pričakovanja! Pred nadaljevanjem izobraževanja sem si kupil komplet homeopatskih zdravil in jih začel preizkušati na sebi in svojih bližnjih. Imel sem lepe uspehe in neuspehe. Metodo sem začel bolje razumeti, delež učinkov je posledica placeba, a je tudi več kot le to. Za takšno razumevanje potrebuješ izkustvo, odprtost, čas, voljo in energijo. Lastna izkušnja je največji temelj. Zelo rad izvajam zdravniško homeopatsko medicino, vendar še vedno kot skeptik, ne kot vernik.
 
Se vam zdi, da homeopatski pristop vpliva tudi na vaše delo v uradni medicini?
 
S homeopatskim izobraževanjem pridobiš novo znanje, torej vemo več, ne manj. V Sloveniji želijo zdravnike homeopate uvrstiti med zdravilce, kar je popolnoma napačno. Zdravilec je tisti, ki se z zdravljenjem ukvarja brez klasične medicinske izobrazbe, zdravnik pa zdravi s strokovnim znanjem. Govorim zase, a s homeopatijo sem sprejel dejstvo, da na trgu obstaja več različnih pristopov k zdravljenju, klasična medicina je sicer pomembna, a ni edina. Postal sem bolj strpen in odprt, to so začutili tudi moji pacienti in z menoj delili več informacij. Svojemu zdravniku ponavadi niti ne omenjajo, da si pomagajo bioresonanco, homeopatijo in podobnim, saj si ne upajo. Bolnike skušam tudi v klasični medicinski praksi razumeti bolj celostno, to zahteva več potrpljenja. 

 
Omenili ste, da vas je pri homeopatski metodi prepričalo predvsem izkustvo. Če nekaj deluje, zakaj to za znanost ni dovolj? Ali ni cilj zdravljenja, da človeku pomaga, ne glede na pristop?
 
Naš stari profesor interne medicine na univerzi v Nemčiji je dejal: »Wer heilt, hat recht«, kar pomeni, da ima tisti, ki uspešno pomaga, prav. Ne glede na pristop. Ampak, znanstvenik želi vedeti, kako je pomagal, tudi zato, da pomaga še drugim. Dandanes je ideal z dokazi podprta medicina in menim, da je ta ideal dober, tako v uradni kot homeopatski medicini moramo vedeti, kaj počnemo.
 
Pri homeopatiji imamo dobre dokaze pri populacijskih študijah, pri določenih boleznih niso tako jasni, a tudi v uradni medicini je ideal dosežen le v 20 odstotkih zdravniških intervencij! Vsak znanstveno usmerjen zdravnik mora živeti z zavedanjem, da kar 80 odstotkov tistega, kar počne v dnevni praksi, ni znanstveno dokazano. Pred 25 leti je bilo dokazov še manj, pod deset odstotkov. Ne zmoremo raziskovati vseh primerov na svetu, stoodstotno razumevanje ne bo nikoli doseženo. Vseeno je cilj, da z raziskavami odstotke višamo in nabiramo čim več potrditev. Trenutni rezultat je dober in posledica veliko truda. Homeopatija ni popolnoma raziskana iz več razlogov, multinacionalke med drugim nočejo financirati raziskav, saj ne prinaša velikega zaslužka. Tudi sam sem pomanjkanje znanstvenih dokazov težko presegel, morda je zato drugim težko priznati, da imamo tu uspehe.
 
Če je vzrok le v pomanjkanju dokazov, zakaj se torej takšnih področij ne razišče bolje?
 
Ne bi rekel, da se jih ne, odprtost je opazna tudi v znanstveni medicini. Vedno se najde kdo, ki ga stvar zanima. A raziskave so zelo drage, saj vključujejo veliko primerov, tehničnega osebja in podobno. Homeopatija ni vera, to mora biti jasno, to je praksa in jaz sem izvajalec. Če imajo pacienti preveč vere, jih skušam spraviti na trdna tla! Če zdravilo nekomu ne pomaga, je vzrokov več, morda sem sam postavil slabo anamnezo. Tukaj je ogromna razlika med uradno in homeopatsko medicino, zadnja potrebuje veliko sodelovanja.
 
V uradni veji pogosto opažam, posebno v Sloveniji, da bolnika jemlje kot nevednega, zdravnik pa ve vse. V Nemčiji se to že počasi spreminja, v anglosaških državah je popolnoma drugače, tam je odgovoren pacient, ki zdravnika vpraša za nasvet, pacient ima pravico do odločanja o zdravljenju in drugega mnenja. Pri homeopatiji ima sicer zdravnik več strokovnega znanja kot pacient, a je ta edini na svetu, ki ve vse o sebi. Jaz kot homeopat sem dober le toliko, kot je dobro najino sodelovanje.
 
Od kod izvira razlika v mišljenju, ponekod so zdravniki svetovalci, drugje bogovi v belem?
 
Ta razlika izvira iz pluralizma v zdravstvenih sistemih. Zdravstveni sistem v Nemčiji in Sloveniji izhaja iz hierarhično organizirane vojne medicine, ki je bila predvsem mehanska. Tudi tukaj ste imeli med drugo svetovno vojno odlično vojno medicino, poglejmo samo primer bolnice Franja. Takrat so bili takšni časi, a zdaj so drugačni, tudi zdravstvo se bo moralo prilagoditi demokraciji. Slovenska demokracija je zelo mlada, tudi mi, Nemci, nismo heroji demokracije, neuspešno smo jo poskusili na začetku 20. stoletja in prostovoljno volili diktatorja, po drugi svetovni vojni pa so nam Američani od zgoraj navzdol implementirali demokratični sistem.
 
Pluralizem je tudi v Nemčiji potreboval svoj čas, da je našel pot v medicino. To je učni proces, razprave so burne, tudi javna razprava o homeopatiji je del procesa pluralizma, mediji sodelujejo z različnimi prispevki, zato se zdaj pogovarjava. Medicina v demokraciji potrebuje pluralizem.
 
Bo morda tudi izrazito povečanje števila kroničnih bolezni, ki jim uradna medicina težko pride do živega, prispevalo k temu, da se bo medicina začela odpirati komplementarnim metodam, kot je homeopatija?
 
Če se vrneva v vojaške čase, takrat psihosomatskih bolezni ni bilo, preprosto niso obstajale. Ali je bila noga zlomljena ali pač ne. Zdaj je popolnoma drugače, z zlomljeno nogo še vedno delamo, saj sedimo za računalnikom ali v pisarni. Kar mora delovati, je glava, to je naša današnja stvarnost. Dela ne zmoremo opraviti, če smo v stresu, nimamo koncentracije ali smo kako drugače psihično nestabilni, imamo eksistenčne strahove, ki so popolnoma realni. Zato moramo odgovore iskati drugje, tudi v uradni medicini, v raziskovanju pa moramo pa biti dovolj odprti, da raziščemo, kaj vse ponuja naša družba, in ta ponuja veliko različnih metod. Pomembno je, da razširimo naše obzorje, ker je to potrebno. V ZDA je trenutno močna veja medicine body mind, kar označuje povezavo med umom in telesom. Raziskuje, kako vplivamo z umom na telo, recimo z meditacijo. Trenutno je velik bum, tudi znanstvena in alternativna medicina se bosta morali posvetiti problemu, da imamo v sodobni družbi več možnosti dostopa do informacij, od tod tudi poplava najrazličnejših načinov zdravljenja.
 
Odgovorno je treba ločiti, kdo je šarlatan in kdo strokovnjak.«
 
Vir:
ONAPLUS, 2. junij 2015, Petra Godeša: Homeopatija ni vera, to mora biti jasno (Leto 5, številka 35, str. 66-69)