Matevž Faust Gradišek (1776-1837)
ZGODOVINA HOMEOPATIJE NA SLOVENSKEM
Homeopatija se je začela širiti po Evropi v prvi polovici 19. stoletja. Področje današnje Slovenije je bilo takrat pod avstrijskim cesarstvom. Uradni jezik je bila nemščina, zato homeopatske literature ni bilo treba prevajati.
Dostopna je bila v knjižnicah, lahko pa so jo nabavili tudi pri lekarnarjih, v knjigarnah in verjetno še kje. Priljubljeni so bili tudi različni homeopatski priročniki. Na Slovenskem so se v tistem času s homeopatijo ukvarjali zdravniki, duhovniki in plemstvo, razširjena pa je bila tudi med kmečkim prebivalstvom. Kakšna je bila raven njihovega znanja, ni znano, gotovo pa je bila zelo različna.
Prvi pisni viri, iz katerih je mogoče dobiti podatke o homeopatiji v našem prostoru, segajo v začetek 19. stoletja. Informacije o možnosti homeopatskega zdravljenja so se do leta 1820 tako razširile, da so postale predmet debat v časopisih (na primer v Laibacher Zeitung in prilogi Illyrisches Blatt). Pomemben vir je knjiga Briefe über Homöopathie (Pisma o homeopatiji, 1833–1834) požunskega zdravnika dr. Josepha Attomyra (1807–1856). Nekaj informacij o homeopatiji na Dolenjskem je zapustil tudi pisatelj Janez Trdina in so iz obdobja 1870–1879. Informacije so verjetno skrite še v različnih arhivih. Pomembne literature o homeopatiji v našem jeziku do današnjega časa ni bilo.
Začetnik homeopatije na Kranjskem je bil Matevž Faust Gradišek (1776–1837), prior usmiljenih bratov in zdravnik, ki ga leta 1833 v že omenjenem delu Briefe über Homöopathie omenja dr. Joseph Attomyr kot moža, ki je na Kranjskem veliko pripomogel k uveljavljanju homeopatije.
Že v tridesetih letih 19. stoletja je bilo na Kranjskem, zlasti med duhovščino, veliko privržencev homeopatije. Mnoge med njimi je pridobil prav Gradišek. Eden takšnih je bil pridigar in kantor v stolni cerkvi ter poznejši dolgoletni šentviški župnik in narodni buditelj Blaž Potočnik (1799–1872). Med številnimi privrženci homeopatije zasledimo še okrožnega fizika dr. Antona Poberaja, gubernalnega svetnika in deželnega protomedika dr. Karola Bernarda Kogela, okrožnega kirurga in porodničarja Jožefa/Josipa Kosa, novomeškega prošta Andreja Albrechta, župnika Jožefa Bučarja v Šentrupertu, tržiškega župnika Janeza Zalokarja, župnika Jakoba Jegliča v Šmarjeti pri Klevevžu in druge.
Homeopatija je še posebej pridobila veljavo, ko je avstrijski cesar Franc I. ob svojem obisku v Ljubljani maja 1832 na pritožbo zdravnikov, da se mnogo zdravnikov in laikov peča s homeopatijo, odgovoril, "da zdravnikom homeopatije ne bo nikoli prepovedal in da naj ravnajo in zdravijo po svoji vesti". (Griesselich, 1832: 43/70, Attomyr, 1998: 9–11, Šilc, 2000: 83, Šilc, 2003: 35 in Bachhiesl, 2008: 18, 114)
Zaradi nevoščljivosti je Gradišek padel v nemilost pri drugih zdravnikih. Njegov veliki nasprotnik je bil prof. Anton Melzel, bolniški prosektor, profesor anatomije na ljubljanskem liceju in vodja klinične šole; umrl je leta 1813, pozneje (leta 1823) pa je njegovo mesto zasedel dr. Viljem Lipič (1799–1845, rojen na Slovaškem), ki je kot mestni zdravnik opravljal tudi medicinsko policijsko službo. Nasprotja so bila vse hujša. Na eni strani Gradišek in njegovi bolniki, na drugi pa del meščanstva z zdravniki. Stvari so šle tako daleč, da je avgusta 1814 s pismom guberniju posredoval škofijski ordinariat in podprl Gradiška. (Šilc, 2000: 66)
Gradišek je postal zagrizen privrženec homeopatije v letih 1814–1818. Leta 1814 se je skupaj s Castagnovimi (bil je njihov domači zdravnik) preselil v Trst, kjer se je navdušil za homeopatijo. Uporabljal pa je tudi druga alternativna zdravljenja, kot so moč sugestije in Mesmerjev magnetizem. Obstaja podatek, da ga je leta 1821 obiskalo kar 9538 bolnikov. (Šilc, 2000: 66–71, Šilc, 2003: 24-41)
Leta 1825 je začel sprejemati bolnike v Šmartnem pod Šmarno goro, kjer si je po upokojitvi zgradil dom in ordinacijo z lekarno, imenovano Faustulanum. V zdravniški praksi je bil zelo uspešen, kar je vzbujalo zavist pri zdravnikih uradne medicine. Kakor drugim homeopatom so tudi njemu nasprotovali in mu očitali neutemeljene in nedokazane sebične namene. Tako je moral leta 1828 kar dvakrat na zagovor – enkrat v Smlednik in enkrat k škofu v Ljubljano, vendar ga škodoželjna nagajanja alopatov niso ustavila. (Šilc, 2000: 83)
Ko je leta 1836 na tem območju izbruhnila epidemija kolere, je bil Gradišek s svojimi pomočniki pri zdravljenju bolnikov zelo uspešen. Od 220 bolnikov, ki jih je zdravil, jih je umrlo samo pet. (Šilc, 2000: 89–90)
Borisov v Zgodovini medicine (Borisov, 1985: 268) piše, da je Lipič "kot okrožni fizik stal v ospredju boja z ljubljanskimi homeopati, ki so imeli med preprostim ljudstvom in tudi med nekaterimi izobraženci precejšnje uspehe. Šolska medicina je bila na Kranjskem torej ogrožena, čeprav je najvišja odločba iz leta 1819 prepovedala homeopatično zdravljenje za vso avstrijsko državo in je prepoved veljala tudi za vojsko, vendar to ni prestrašilo niti ljubljanskih homeopatov niti priorja Fausta (Matevža) Gradiška, ki je bil duhovni vodja tega gibanja. Gradišek je nameraval tudi ljubljansko bolnišnico podrediti sebi, saj je bil takrat izredno vpliven. Če bi mu bilo uspelo, bi bilo zamrlo sleherno klinično delo – morda tudi za dalj časa; tega so se zavedali mnogi ljubljanski zdravniki, najbolj pa Lipič".
Če smo manj naklonjeni takratni uradni medicini, lahko na to dogajanje gledamo tudi nekoliko drugače. Gradišek je bil 7. aprila 1807 imenovan za priorja samostana in predstojnika bolnišnice usmiljenih bratov v Ljubljani (na Ajdovščini) in na tem položaju je ostal skoraj štiri leta in pol. V tem času je konsolidiral finančno stanje bolnišnice in uvedel nov način gospodarjenja, prizadeval pa si je tudi za klinično šolo v bolnišnici. Ta je začela delovati 25. junija 1808, za kar je dobil posebno cesarjevo priznanje. V njej je potekal praktični del pouka medikokirurškega študija. Leta 1809 so s prihodom Francozov v Ljubljano bolnišnico zasedli ranjeni francoski vojaki, sledila je ustanovitev Ilirskih provinc, ki so obstajale od leta 1809 do 1813. Petnajstega oktobra 1811 je francoska uprava red usmiljenih bratov uradno razpustila in bolnišnico podarila v upravljanje mestni občini. Bolnišnici so potem pridružili še porodnišnico, hiralnico in najdišnico in vse to poimenovali civilna bolnišnica. Vodil jo je protomedik dr. Anton Jevnikar. (Šilc, 2000: 61) Za vodjo klinične šole pa so določili dr. Franca Melzerja, bolniškega prosektorja in profesorja anatomije na ljubljanskem liceju. (Borisov, 1997)
Gradišek ni imel realnih možnosti, da bi si podredil bolnišnico in uvedel homeopatski oddelek, tudi če si je za to prizadeval. Mu je pa kasneje skupaj s somišljeniki s položaja uspelo odstraniti Lipiča. Podatek, da so se po Gradiškovih načrtih na klinični šoli bolnišnice v Ajdovščini izobraževali bodoči homeopati, ki so menda ogrožali klinično dejavnost v bolnišnici, je zavajajoč. Gradišek namreč ni bil samo homeopat in je poznal klinično delo (sicer Univezitetni klinični center Ljubljana najbrž ne bi podeljeval zlatnikov Kliničnega centra z njegovo podobo), poleg tega pa se klinična dejavnost in homeopatija ne izključujeta. Ko ni smel več opravljati dela v bolnišnici, je pač zdravil še na druge načine. Vprašanje je tudi, ali je bilo uvajanje homeopatije v klinično dejavnost takrat sploh mogoče. Prva izdaja Organona, ki je temeljno delo v homeopatiji, njegovo poznavanje pa je ključno za njeno uspešno prakticiranje, je namreč izšla leta 1810, torej eno leto prej, preden je bolnišnica prišla pod upravo mestne občine in s tem izpod nadzora Gradiška. Tudi če je Gradišek začel študirati homeopatijo takoj po izidu Organona (podatki govorijo, da je bilo to leta 1814, ko je živel v Trstu), je eno leto za študij občutno premalo. Poleg tega je bila homeopatska materija medika takrat šele v svojih začetkih. Resno šolanje homeopatov pa tudi ni mogoče brez nekoga, ki homeopatijo že pozna. Gradišek se je sicer po odhodu Francozov leta 1813 iz Ljubljane zavzemal, da bi upravo bolnišnice spet prevzel red usmiljenih bratov, zato je leta 1815 na okrajni urad naslovil prošnjo, na katero pa ni bilo odgovora. Toliko o Gradišku.
Začetnik homeopatije na Štajerskem je bil zdravnik dr. Franc Šuklič (1778-1860) iz Sevnice. Trpel je zaradi hudih glavobolov in epilepsije in si skušal na vse načine pomagati, vendar neuspešno. Ko je bil na robu obupa, ga je leta 1814 baron Anton Alfred Moscon, ki je bil v prijateljskih odnosih s Hahnemannom, usmeril k homeopatiji. Šuklič je potem pisal Hahnemannu in se pod njegovim vodstvom začel seznanjati s homeopatijo. Študiral je Organon in Materijo mediko in se s homeopatijo ozdravil. Okrog leta 1817 je bil prvi na Štajerskem, ki je začel zdraviti druge ljudi s homeopatijo. Njegov nasprotnik je bil štajerski protomedikus dr. Lorenc Edler von Vest. Šuklič je homeopatsko zdravil tudi ljudi na Kranjskem. (Židov, 2004: 191, Attomyr, 1998: 10–11, 27–28)
V Ljubljani je s homeopatijo zdravil dr. Anton Pober (1756–1832), ki je leta 1819 postal okrožni zdravnik v Ljubljani, organiziral upravo bolnišnice in bil več let njen ravnatelj.
V svojih poznih letih se je s homeopatijo ukvarjal zdravnik dr. Karol Bernard Kogel (1763–1839), rojen v Novem mestu. Ko je končal medicino, je živel v Ljubljani in bil od leta 1795 učitelj veterine na liceju. Leta 1806 je postal protomedikus (zdravnik, ki uradno vodi in nadzoruje zdravstvo) za Kranjsko in Goriško, leta 1809 pa dvorni zdravnik na Dunaju. Po razpadu Ilirskih provinc se je vrnil v Ljubljano in bil od leta 1816 do 1820 protomedik. Nekaj časa je bil tudi direktor klinične šole v Ljubljani. Homeopatije ni javno agitiral. (Židov, 2004: 192)
V Ljubljani se je s homeopatskim zdravljenjem ukvarjal tudi kirurg in porodničar dr. Jožef (Josip) Kos (1791–1862), rojen v Kranju. Kljub nasprotovanju nekaterih ljubljanskih zdravnikov je bil pri homeopatskem zdravljenju uspešen. (Židov, 2004: 192)
Sredi 19. stoletja so v Ljubljani delovali zdravniki homeopati dr. Alojz Hollub (1798-1869), dr. Josef (Josip) Mader (1800–1868), njegov sin dr. Johann (Janez, Ivan) Mader (1835-1899) in dr. Hummel, v Mariboru pa kirurg dr. Franc Zemljič (1809–1877). Vseh pet in dr. Josip Kos so bili tudi člani Avstrijskega zdravniškega homeopatskega združenja. Dr. Josef Mader je med drugimi zdravil tudi pisatelja Frana Levstika (1831–1887) in Franca Serafina Metelka (1779-1860). V Narodnem muzeju v Ljubljani hranijo homeopatsko lekarno dr. Josefa Madra, v Mestnem muzeju hranijo njegov portret in portret njegove žene Barbare s hčerko. Zdravnik homeopat dr. Janez Mader je bil leta 1861 ustanovni član Zdravniškega bralnega društva v Ljubljani (predhodnice Slovenskega zdravniškega društva) in leta 1894 tudi ustanovni član Zdravniške zbornice za Kranjsko (predhodnice Zdravniške zbornice Slovenije). Dr. Janez Mader in Löschner sta bila mecena Društva zdravnikov na Kranjskem in sta darovala v sklad za zdravniške vdove in sirote. Po njima so poimenovali ta sklad kot »Löschner-Maderjeva ustanova«, ki je deloval od leta 1866 do 1935.
V Škofji Loki se je s homeopatskim zdravljenjem ukvarjal okrožni zdravnik dr. Anton Janez Gerbec (1801–1873), brat znanega zdravnika in okulista Ludvika Gerbca (1805–1880). Tudi njun oče Jožef (1760–1845) je bil dolgoletni zdravnik v Škofji Loki. Med letoma 1868-1870 je bil tudi župan Škofje Loke.
V Celju se je s homeopatskim zdravljenjem ukvarjal zdravnik dr. Štefan Kočevar (1808–1883), ki je bil znan tudi kot politik in narodni buditelj. Med letoma 1835 in 1852 je bil okrajni fizik v Podčetrtku, od leta 1852 dalje pa v Celju, kjer je ostal do smrti. Leta 1877 je postal cesarski svetnik. Z dr. Josipom Vošnjakom sta bila že leta 1858 pobudnika ustanovitve Društva zdravnikov na Štajerskem (op. ustanovljeno leta 1877).
V zdravilišču v Rogaški Slatini je imel občasno homeopatsko ambulanto tudi dunajski zdravnik dr. Ernst Hilarius Fröhlich (1811-1882), sin prvega slatinskega zdravnika dr. Johanna Fröhlicha. Dr. Fröhlich je bil član Avstrijskega zdravniškega homeopatskega društva. Kot zanimivost naj omenimo, da je dr. Fröhlich leta 1853 izdelal in označil prvo slovensko planinsko pot na Donačko goro.
Odkar so začeli digitalizirati arhivsko gradivo, ki je dostopno v Digitalni knjižnici Slovenije, lahko skoraj vsak dan odkrijemo kaj novega o zgodovini homeopatije na Slovenskem. Tako lahko v Uradnih listih Ljubljanskih novic najdemo objave razpisov za štipendije za študij medicine in homeopatije na Dunaju. Štipendije je omogočila Dijaška ustanova Pavla Varauna, Kranjska deželna vlada pa jih je podeljevala od leta 1882 do novembra 1918. O dr. Pavlu Varaunu (rodil se je 24. januarja 1824 na Koroškem, umrl pa 2. februarja 1882 v Škocjanu na Dolenjskem) pišejo kot o zdravniku in veleposestniku ter naprednem kmetovalcu in vinogradniku. V Škocjanu je zaslovel kot zdravnik homeopat, zato so takrat njegovo domačijo imenovali "pri doktorju" (op. Varaunov dvorec, Globevnikova domačija). K njemu so prihajali bolniki iz vse Slovenije in tudi iz sosednje Hrvaške. V oporoki je zapustil 12.000 goldinarjev v obveznicah za dijaške ustanove, od tega 320 goldinarjev letno za štipendiranje študenta medicine na Dunaju, kjer je izrecno zapisano, da se mora posvetiti tudi študiju homeopatije. Posebnost njegovega sklada je še določilo, da morajo kandidati za štipendijo obvladovati slovenski jezik, po končanem študiju pa se morajo za pet let zaposliti na Kranjskem, in sicer izven mesta Ljubljane. Prvo objavo zasledimo v Uradnem listu Ljubljanskih novic, št. 279, 5. december 1882 (Objava razpisa št. 9187), zadnjo pa v Ljubljanskih novicah, št. 267, 21. november 1916 (Razglas št. 31.903). Kranjska deželna vlada je štipendije podeljevala 36 let. Peter Ribnikar (1999: 14-15) piše, da je po »prevratu leta 1918 upravljanje ustanov prešlo na Narodno vlado SHS v Ljubljani, za njo pa na njene naslednice. Za potrebe upravljanja z vsemi dobrodelnimi ustanovami je bilo izdelano Kazalo ustanov za obdobje 1790-1940. Upravljanje ustanov je sodilo pod IV. Posvetni oddelek Dravske banovine, kjer je bil za to ustanovljen poseben oddelek. Leta 1945 je bilo premoženje ustanov podržavljeno, s tem je bilo tudi razpuščeno delovanje ustanov, skupaj z njihovim kulturnim, socialnim in dobrodelnim poslanstvom.« Pobrskati bi morali v Arhivu Republike Slovenije, da bi lahko ugotovili, koliko štipendij in komu je bilo podeljenih med letoma 1882 in 1945.
S homeopatskim zdravljenjem se je ukvarjalo veliko duhovnikov. Janez Trdina v svojih zapiskih iz obdobja 1870–1879 omenja župnika Antona Mlakarja (1806–1880). S homeopatskim zdravljenjem se je ukvarjal tudi metliški župnik Daniel Terček (1819–1887), ki je leta 1879 opravil tečaj iz homeopatije v Stuttgartu, bil pa je tudi član bavarskega homeopatskega društva. S homeopatijo so se ukvarjali še Jožef Bučar (1776–1843), Andrej Albrecht (1782–1848), Urban Jerin (1785–1849), Janez Zalokar (1792–1872), Franc Serafin Metelko (1798–1860), Anton Flander (1801–1877), Ignacij Peternel (1805–1880), Simon Peharc (1813–1872), nadžupnik Anton Fröhlich (1819–1898), Baltazar Bartol (1821–1911), Jožef Hočevar (1822–1908), Viljem Gašperin (1840–1926), Blazij Grča (1846–1938), Ivan Sušnik (1854–1942) in drugi. Homeopatijo je nedvomno poznal tudi župnik s Primskovega Jurij Humar (1819–1890), ki je bil sicer znan po zdravljenju z magnetizmom (Mesmerjev magnetizem se je po Sloveniji razširil sredi 19. stoletja). (Židov, 2004: 188 –190 in 2013: 279-295)
S homeopatijo se je ukvarjalo predvsem na deželi živeče plemstvo: grofi Hohenwart, Auersperg, Lichtenberg, Barbo; med baroni Schweiger in Rechbach, že omenjeni baron Anton Alfred Moscon (1782–1822), baron Franz Wambolt von Umstad (1829–1908) na gradu Hmeljnik pri Novem mestu, po njegovi smrti pa baronica Maria Wambolt (1848–1915) in baronica Adelma von Vay (1840–1925), ki je živela v Slovenskih Konjicah in je bila bolj znana po zdravljenju ljudi z magnetizmom. (Židov, 2004: 187–188)
Baronica Wambolt se je na grad Hmeljnik priselila leta 1876 in je znanje o homeopatiji prinesla iz Nemčije. Verjetno je uporabljala priročnik Lehrbuch der Homöopathie nemškega homeopata Arthurja Lutzeja (1813–1870), ki je bil namenjen predvsem laikom. Lutze je zaslovel med delovanjem na svoji kliniki, ki jo je leta 1854 začel graditi v Köthnu v Nemčiji. Na leto naj bi kliniko obiskalo od 25.000 do 30.000 ljudi. (Židov, 2006: 42)
Prej omenjeni homeopatski priročnik je uporabljal tudi na Dolenjskem delujoči laični homeopat Jakob Košak (1829–1918) v Kronovem pri Beli Cerkvi. (Židov, 2004: 190–191)
Precej homeopatov je v Sloveniji delovalo tudi med obema vojnama. Pred začetkom druge svetovne vojne, po časopisnih virih sodeč od leta 1936, je v Mariboru s homeopatijo zdravil dr. Hugo Velker. Po drugi svetovni vojni naj bi v Sevnici umrl zadnji zdravnik homeopat v Sloveniji, potem pa je bila homeopatska tradicija pri nas za nekaj časa prekinjena.
Homeopatska zdravila so verjetno prihajala iz Leipziga, Dunaja, Salzburga in Budimpešte, prodajali pa so jih tudi v Ljubljani, Litiji, Kamniku, Mariboru, Novem mestu, Škofji Loki in drugod. Med prepovedjo homeopatije v avstrijskem cesarstvu od 13. oktobra 1819 do 10. februarja 1837 je bila prepovedana tudi prodaja homeopatskih zdravil v lekarnah. Kljub prepovedi pa so homeopatijo prakticirali vsepovsod. Od februarja 1837 so zdravniki na Slovenskem lahko uradno zdravili s homeopatijo, homeopatska zdravila pa so bila na voljo v skoraj vseh lekarnah na Slovenskem do leta 1945.
Ker so zdravniki od 5. decembra 1846 lahko sami izdelovali in izdajali homeopatska zdravila, v nekaterih oglasih lekarnarjev zasledimo besedilo »za zdravnike homeopate posebej ugodne cene«. V Slovencu (13. april 1875) in v Oglasniku (14. aprila 1875) najdemo oglas Jožefa Svobode, lastnika Lekarne pri Zlatem orlu v Ljubljani, v katerem sporoča: »Za gospode p.n. homojopatične zdravnike so cene posebno znižane.«
Tovarna Šumi v Ljubljani je poleg bonbonov in sladic izdelovala tudi homeopatske kroglice (homöopathische Kügelchen) za lekarnarje in zdravnike, ki so sami izdelovali homeopatska zdravila (glej oglas v Slovencu, 13. aprila 1880 in v Anzeigeblatt zur Laibacher Zeitung, 9. aprila 1892).
Iz oglasa v Oglasniku št. 39 (30. oktober 1872), ki je izhajal v Ljubljani, je razvidno, da je homeopatska zdravila prodajal M. Golob na Glavnem trgu nasproti mestne hiše v Ljubljani. V oglasu piše, da prodajajo "vsa homeopatska zdravila v kuglicah in tinkturah vsih potenc".
Po ohranjenih računih sodeč, so pred prvo svetovno vojno in med obema vojnama homeopatska zdravila prodajali v Bergmanovi lekarni Pri kroni v Novem mestu. Tu jih je verjetno kupovala tudi Wamboltova. (Židov, 2007: 124)
V lekarnah so bila na voljo tudi zdravila največjega nemškega proizvajalca homeopatskih zdravil, lekarnarja in založnika Willmarja Schwabeja (1839–1917) iz Leipziga. Sicer pa so bila na Slovenskem konec 19. in v začetku 20. stoletja v uporabi tudi homeopatska zdravila domačih proizvajalcev, na primer iz Mayrjeve lekarne Pri zlatem jelenu in Trnkoczyjeve lekarne v Ljubljani, o čemer pričajo reklamni oglasi, kuverte za recepte in "reklamne" knjižice obeh lekarn. (Židov, 2006: 43)
Konec 20. in začetek 21. stoletja
Zanimanje za homeopatijo je ponovno oživelo v 70. in 80. letih 20. stoletja s preporodom klasične homeopatije po vsem svetu in ko so se pojavila številna nova imena, na primer Pierre Schmidt, Adolf Voegeli, Jost Künzli von Fimmelsberg, Proceso Sanchez Ortega, George Vithoulkas in drugi.
Leta 1992 je bilo tudi pri nas ustanovljeno Slovensko homeopatsko društvo, ki obstaja in deluje še danes. Združuje zdravnike in zobozdravnike, ki jih zanima homeopatija. V okviru društva že od ustanovitve poteka homeopatsko izobraževanje zdravnikov, zobozdravnikov in farmacevtov, predavatelji so zdravniki iz Avstrije, Nemčije, Italije in Nizozemske. Društvo je vključeno v mednarodne organizacije, kot sta LMHI (Liga Medicorum Homoeopathica Internationalis) in ECH (European Committee for Homeopathy). Do leta 2007 so se v okviru društva izobraževali še veterinarji, leta 2007 pa so ustanovili Slovensko veterinarsko homeopatsko društvo. Leta 2006 je ECH akreditiral Slovensko homeopatsko društvo za izvajanje izobraževanja in usposabljanja iz homeopatije za zdravnike po evropskih standardih.
Oktobra 2007 je bil sprejet Zakon o zdravilstvu, kamor je bila vključena tudi homeopatija. Zakon vsebuje člen, ki določa, da lahko homeopatijo izvajajo samo osebe z diplomo medicinske fakultete. Po drugi strani so leta 2008 v Zakon o zdravniški službi dodali člen, ki zdravnikom z licenco prepoveduje ukvarjanje z zdravilstvom.
Tako se je homeopatija v Sloveniji znašla v čudnem položaju, saj jo lahko izvajajo samo zdravniki (oziroma osebe z diplomo medicinske fakultete), vendar ne zdravniki z licenco, s čimer se zdravnikom dejansko onemogoča ukvarjanje s homeopatijo. V tem se kaže velik odpor slovenske uradne medicine do homeopatije in do vsega, kar ne ustreza njenim predstavam o tem, kaj naj bi bilo znanstveno in kaj ne.
Opomba:
Besedilo je iz članka Miloša Žužka, Zgodovina homeopatije na Slovenskem, ki je bil objavljen v Biltenu Slovenskega homeopatskega društva, letnik V, št. 12–13, maj 2009. Ljubljana: SHD. Dodana je informacija o dr. Pavlu Varaunu in štipendijah za študij medicine in homeopatije na Dunaju iz Ljubljanskih novic (Laibacher Zeitung) ter nekaj manjših popravkov.