HOMEOPATIJA V ČASU EPIDEMIJE KOLERE

V 19. stoletju je v Evropi večkrat razsajala kolera. Prva epidemija se je začela leta 1831/1832 (prizadela je tudi Združene države Amerike), potem pa jih je sledilo še nekaj. Leta 1836 je epidemija razsajala tudi na področju današnje Slovenije. Obstaja podatek, da je homeopatski zdravnik Matej Faust Gradišek zdravil 220 obolelih, od katerih jih je umrlo samo pet. Epidemija kolere je za homeopatijo pomembna zato, ker se je takrat prvič jasno pokazalo, da je homeopatsko zdravljenje učinkovito. Med epidemijo so zelo natančno vodili evidence obolelih in umrlih, zato so bili podatki zelo zanesljivi. Poleg tega so jih vodili državni uradniki, ki niso imeli posebnega odnosa do načina zdravljenja. Evidence so pokazale, da je smrtnost bolnikov, obolelih za kolero, ki so se zdravili homeopatsko, neprimerno manjša od smrtnosti bolnikov, ki so se zdravili alopatsko. To je bil povod, da so umaknili prepoved zdravljenja s homeopatijo v avstrijskem cesarstvu. Podatke so objavljale tudi homeopatske revije, ki so takrat izhajale in so sedaj dosegljive preko Google Books. Nekaj malega od tega je prevedeno spodaj.
 
Kolera, Carroll Dunham [Cholera by Carroll Dunham, 1866 (Pamphlets - homoeopathic: Practice)]
 
Smrtnost bolnikov, ki so zdravljeni za kolero v bolnišnicah, je vedno veliko večja kot pri bolnikih, ki so zdravljeni doma.
 
Od leta 1831 do 1848 je bila smrtnost bolnikov, zbolelih za kolero in so bili zdravljeni alopatsko na domu, po Evropi več kot 39-procentna. V bolnišnicah je bila v istem obdobju in prav tako ob alopatskem zdravljenju smrtnost več kot 57-procentna.
 
V istem obdobju je bila smrtnost bolnikov, ki so bili na domu zdravljeni homeopatsko, nekaj več kot 9-procentna, v homeopatskih bolnicah pa nekaj več kot 33-procentna.
 
V mestu New York je bila leta 1832 smrtnost ob alopatskem zdravljenju v bolnišnicah 50-procentna, v privatni praksi pa 33-procentna.
 
Leta 1849 je bila smrtnost ob alopatskem zdravljenju v bolnišnicah 53,7-procentna, v privatni praksi pa 34,7-procentna.
 
Med to epidemijo v New Yorku je bila skupna smrtnost ob homeopatskem zdravljenju kljub vsem oviram 15-procentna.
 
Dr. Adolphus Gerstel z Dunaja in dr. Frederick Hervey Foster Quin iz Londona sta leta 1831 zdravila bolnike s kolero v Moraviji. Po koncu epidemije je inšpektor dr. Viktor Mekarsky von Merk pripravil poročilo za avstrijsko vlado. Poročilo zaključuje: »Delež umrlih v primerjavi z drugimi področji, kjer je razsajala epidemija, je bil majhen. Razlog temu je bilo homeopatsko zdravljenje pod vodstvom dr. Gerstla.«
 
Leta 1836 je kolera drugič obiskala Dunaj. Homeopatsko zdravljenje je bilo v tistem času v Avstriji (op. prev.: avstrijskem cesarstvu) prepovedano, vendar pa so dobili dovoljenje za odprtje homeopatske bolnišnice za zdravljenje obolelih za kolero. Gospod Wilde iz Dublina, ki je bil priznan ušesni in očesni kirurg in ni bil privrženec homeopatije, je dejal: »Če primerjamo poročilo o zdravljenju kolere, ki ga je napisal vladni inšpektor, ki je dnevno obiskoval bolnišnico, s tistim v drugih bolnišnicah na Dunaju v času iste epidemije, se izkaže, da medtem ko sta dve tretjini tistih, ki jih je homeopatsko zdravil dr. Wilhelm Fleischmann, ozdraveli, sta dve tretjini tistih, ki so se zdravili z običajnimi metodami v drugih bolnišnicah, umrli. Ta nenavaden rezultat je bil povod, da je grof Kolowrat, minister za notranje zadeve, preklical odlok, ki se je nanašal na prepoved prakticiranja homeopatije.« (op. prev.: odlok je leta 1837 dejansko preklical cesar)
 
V Parizu je v letih 1848 do 1850 homeopatsko zdravil obolele za kolero dr. Jean-Paul Tessier v bolnišnici Sveta Margarita. V poročilu, ki ga ni napisal Tessier, ampak alopati, je navedeno, da je bila smrtnost zbolelih za kolero v njegovi bolnišnici 34,5-procentna, medtem ko je bila v drugih bolnišnicah 57-procentna.
 
Leta 1854 je v Veliki Britaniji vlada ustanovila medicinski svet, ki naj bi zbral poročila o zdravljenju in smrtnosti zbolelih za kolero pri vseh metodah in poročal parlamentu. Ko je bilo poročilo napisano, so opazili, da vanj niso vključili poročila homeopatskih zdravnikov iz londonske homeopatske bolnišnice. Ti podatki so bili potem predstavljeni v posebnem poročilu, datiranem 17. maj 1855. To poročilo vsebuje statistiko homeopatske bolnišnice v Londonu. Smrtnost zaradi kolere v tej homeopatski bolnišnici je bila 16,4-procentna.
 
Ob alopatskem zdravljenju je bila v času iste epidemije po podatkih v poročilu, ki ga je dobil parlament, smrtnost 59,2-procenta.
 
Vladni inšpektor dr. McLoughlin, ki je bil sicer nasprotnik homeopatije, je takrat dejal, da bi v primeru, da sam zboli za kolero, vsekakor raje videl, da ga zdravi homeopatski kot pa alopatski zdravnik. 
  
Smrtnost v evropskih bolnišnicah je bila v primeru alopatskega zdravljenja kolere 54-procentna, v primeru homeopatskega pa 27-procentna. Dr. Buchner iz Nemčije navaja podatek, da je v 19 različnih evropskih mestih 1557 bolnikov, ki so zboleli za kolero in so bili zdravljeni homeopatsko, ozdravelo, 93 pa jih je umrlo, kar je približno 6 procentov. Dr. Baer iz Prage je najprej zdravil 119 primerov kolere alopatsko, od katerih jih je 72 ozdravelo, 47 pa umrlo. Nato je poskušal s homeopatijo na 80 pacientih, od katerih ni nihče umrl. V času hude epidemije kolere v Nashvillu, Tenn. leta 1873, je homeopatski zdravnik dr. J. P. Dake izgubil samo enega bolnika od 62. V Memphisu je bila v času iste epidemije leta 1873 smrtnost bolnikov, ki so se zdravili homeopatsko, 3 do 4 procente.
 
Med zadnjo epidemijo kolere v Londonu je zdravniška komisija, ki je bila zadolžena, da pripravi poročilo, kakšno zdravljenje je najbolj učinkovito, zamolčala statistične podatke iz homeopatske bolnišnice, kjer je umrla manj kot tretjina bolnikov, medtem ko jih je v drugih bolnišnicah več kot dve tretjini. Komisija je to upravičila na naslednji način: »Objava statističnih podatkov homeopatskih zdravnikov bi povzročila neopravičljive sankcije za empirično prakso, kar bi bilo v nasprotju z ohranitvijo resnice in napredka znanosti.«

  
Natančno verificirana poročila bolnišničnega zdravljenja pljučnice kažejo, da pri homeopatskem zdravljenju umre 6 procentov bolnikov, pri alopatskem pa 24; pri vnetju črevesja 4 procenti pri homeopatskem zdravljenju in 13 procentov pri alopatskem; pri dizenteriji 3 procenti pri homeopatskem zdravljenju in 22 procentov pri alopatskem. Ta razlika se kaže skoraj skozi celotno listo bolezni.
 
Statistika kaže, da je leta 1871 v New Yorku 984 alopatskih zdravnikov izgubilo 15.526 bolnikov, kar je povprečno 15,78 na vsakega zdravnika. V istem letu je 156 homeopatskih zdravnikov izgubilo 1.243 bolnikov, kar je v povprečju 7,97 na vsakega zdravnika, torej približno polovico manj. Na enak način uradni podatki mesta Boston za leta 1870, 1871 in 1872 kažejo, da so alopatski zdravniki izgubili v povprečju 17, homeopatski pa 9 bolnikov. Podatki za Philadelphio leta 1872: alopatski zdravniki so v povprečju izgubili 19 bolnikov, homeopatski pa 13. Podatki za Newark (New Jersey) v letih 1872 in 1873 kažejo, da je alopatskim zdravnikom v povprečju umrlo 21 bolnikov, homeopatskim pa 11. V Brooklynu pa je alopatskim zdravnikom v povprečju umrlo 22 bolnikov, homeopatskim pa 10. Skupaj je tako v petih mestih (New York, Boston, Philadelphia, Newark in Brooklyn) 4.071 alopatskim zdravnikom umrlo 72.802 bolnikov, 810 homeopatskim zdravnikom pa 8.116. Alopatski zdravniki so tako v povprečju izgubili 17 bolnikov, homeopatski pa 10.
 
Homeopatija in kolera (Homoeopathy and Cholera, The Eclectic Medical Journal, May 1849, str. 196-199)
 
Pri epidemiji kolere, ki je v Evropi razsajala v obdobju 1831–1832, je bila smrtnost 63-procentna. V času te epidemije je bilo homeopatsko zdravljenje edino, ki mu je bilo vredno zaupati. Takrat si tudi alopati niso upali zanikati uspešnosti homeopatije pri zdravljenju bolnikov s kolero, kar je takrat dalo homeopatiji velik zagon.
 
Dr. Balfour iz Edinburga, ki je bil nasprotnik homeopatije in je leta 1836 odšel na Dunaj, da bi odkril njene pomanjkljivosti, je napisal: »Med prvim pojavom kolere so začeli s homeopatijo in ko se je ponovno vrnila, je homeopatija spet pokazala ugodne rezultate. Zaradi uspešnega zdravljenja kolere dr. Fleischmanna so umaknili zakonsko prepoved homeopatije, homeopatom v Avstriji pa so dovolili deliti homeopatska zdravila. Od takrat se je njihovo število na Dunaju in provincah trikrat povečalo. Noben mlad zdravnik v Avstriji, razen vladnih uradnikov, ne more upati, da bo zaslužil za življenje, če ni pripravljen zdraviti bolezni homeopatsko, kadar se to od njega zahteva.«
 
V letih 1831–1832 so alopatski zdravniki na Dunaju zdravili 4.500 bolnikov, od katerih jih je 1.360 umrlo. Homeopatski zdravniki so zdravili 581 bolnikov, od katerih jih je 49 umrlo. 31 procentov jih je umrlo alopatom in 8 procentov homeopatom.
 
Dr. Quin pa je dal podatke za homeopatske zdravnike v Londonu. Od 1.093 bolnikov, ki jih je zdravilo 10 zdravnikov homeopatov v Londonu, jih je umrlo 95. Podoben uspeh pa so v letih 1831–1832 imeli tudi v Rusiji. Admiral Nicolai Mordvinov je pri tem izjavil, da si homeopatsko zdravljeni bolniki hitro opomorejo, pri tistih, ki so se zdravili alopatsko, pa se okrevanje vleče več mesecev. Slednje je opaziti pri vseh akutnih boleznih.