PREIZKUS HOMEOPATIJE V VOJAŠKI BOLNIŠNICI NA DUNAJU

 

Aprila leta 1828 je na cesarjev ukaz v vojaški bolnišnici na Dunaju (na Jožefovi mediko-kirurški akademiji) potekal zanimiv eksperiment, ki naj bi potrdil ali ovrgel učinkovitost homeopatije. Vodil ga je vojaški zdravnik in homeopat dr. Matthias Marenzeller (1765–1854), ki so ga za ta namen poklicali iz Prage. Cesar Franc I. je namreč izrecno zahteval, da preizkus poteka pod njegovim vodstvom.

 

Preizkus naj bi po prvotnem načrtu trajal 60 dni, vendar so ga zaradi sovražnega odnosa osebja in zmanipuliranih bolnikov zaključili že po 40 dneh. Uradno rezultati preizkusa niso bili nikoli objavljeni. Kaj se je takrat dogajalo, je postalo bolj jasno šele 3 leta pozneje, ko so bili objavljeni osebni zapiski enega od zdravnikov, ki je preizkus spremljal vseh 40 dni. To je bil dunajski zdravnik dr. Schmit, ki je zapiske uredil in jih marca 1831 poslal Hahnemannu, ta pa 14. marca 1831 naprej dr. Ernstu Stapfu, uredniku revije Archiv für die homöopatische Heilkunst (vol. X, zvezek 2, str. 73–85), ki je to poročilo objavil.

 

Šele 12 let po preizkusu pa je na dan prišlo uradno poročilo dveh članov komisije, prof. Jägra in Zanga, ki sta preizkus spremljala 10 dni. Poročila članov komisije (12 profesorjev Jožefove akademije), ki so bili uradno imenovani za spremljanje homeopatskega zdravljenja bolnikov v času preizkusa, so bila namreč strogo zaupna, člani komisije pa so se menjali vsakih 10 dni (za vsako dekado sta bila imenovana 2 člana). Poročilo Jägra in Zanga, ki sta preizkus spremljala v tretji dekadi, je prišlo v javnost zgolj po naključju. Zang je namreč umrl, poročilo pa je prišlo v roke dr. Attomyrju, ki ga je nato objavil v reviji Archiv für die homöopatische Heilkunst (vol. XVIII, zvezek 2, str. 172–204).

 

Poročilo dr. Schmita je bilo leta 1854 objavljeno tudi v aprilski številki homeopatske revije The British Journal of Homoeopathy, v članku, ki je izšel ob Marenzellerjevi smrti. Spodaj navedeni podatki so iz tega vira. Tukaj si lahko preberemo, kako je potekal preizkus:

 

»Na cesarjev ukaz so v glavni garnizonski bolnišnici na Dunaju odprli oddelek z dvanajstimi posteljami z namenom, da bi preizkusili moč homeopatije. Štabni zdravnik dr. Marenzeller, vnet zagovornik homeopatije, je bil poklican iz Prage, da vodi zdravljenje po principih homeopatije. Komisijo, ustanovljeno z namenom, da opazuje in poroča glede zdravljenja, je sestavljalo 12 profesorjev Jožefove akademije in glavni štabni zdravnik. Oddelek je imel na voljo homeopatsko lekarno in knjižnico s homeopatskimi deli za konzultacijo v primeru negotovosti. Imenovana sta bila dva regimentna, dva višja in dva nižja zdravnika, katerih edina naloga je bila spremljati, da se ukazi homeopatskega zdravnika striktno izvajajo. Na razpolago so dobili posebne medicinske sestre. Uredili so tudi posebno ločeno kuhinjo s hrano za homeopatske bolnike. Vodil jo je kuhar, ki je bil poučen o načinu priprave hrane glede na pravila homeopatije. Zdravniki so noč in dan pazili, da bolniki niso dobili nič drugega kot tisto, kar je naročil homeopatski zdravnik. Nekaj bolnikov je bilo premeščenih iz drugih oddelkov bolnišnice, večina pa je bila sprejeta na novo. Dr. Marenzeller je delal vizito vsako jutro in vsak večer ob isti uri in vsakič sta ga spremljala najmanj dva člana zdravniške komisije. Pri preiskavah bolnikov je bilo običajno prisotnih še nekaj drugih profesorjev. Na teh vizitah so bolnike preiskali in izsledke dobesedno zapisali. Diagnozo in prognozo bolezni so naredili dr. Marenzeller in člani komisije vsak zase. Marenzeller je potem predpisal zdravila, dal navodila za dieto, nakar se je vse to zapisalo v knjigo, člani komisije pa so to podpisali. Tako je bilo z vsakim bolnikom in ob vsakem obisku. Predpisano zdravilo je bolnik vedno dobil v prisotnosti članov komisije. Sprejeti so bili tudi drugi ukrepi, da bi zagotovili pošten in nepristranski preizkus homeopatije. Preizkus je trajal 40 dni in v tem času je bilo zdravljenih 42 bolnikov. Kot rečeno, je bil dr. Schmit prisoten na vseh vizitah in iz svojih zapiskov, ki jih je delal vsak dan, je sestavil spodnjo tabelo, za katero jamči, da je natančna. Tabela govori sama zase in ne potrebuje razlage. V večini primerov je glavno zdravilo, ki je bilo dano, navedeno, pri nekaterih pa ne, ker si jih je dr. Schmit pozabil zabeležiti. [...]«

 

Poročilo o bolnikih, ki so bili sprejeti na homeopatski oddelek v 40 dneh od 2. aprila do 12. maja 1828

 

»Vsega skupaj je bilo sprejetih 43 bolnikov. Od teh so bili 4 sprejeti s strani homeopatskega zdravnika, 9 s strani članov komisije, 29 je bilo izbranih od na novo sprejetih v bolnišnico, eden pa se je po nekaj dnevih vrnil zaradi relapsa. Od teh 43 je bilo 32 ozdravljenih (če ne štejemo tistega z relapsom, pa 31). Eden je umrl. Pet je bilo premeščenih na druge oddelke. Po zaključku eksperimenta je ostalo 5 bolnikov neozdravljenih, vendar so bili na poti k ozdravitvi.

 

To je pet bolnikov, ki so bili premeščeni na druge oddelke:

 

	Status morbi, kot je bil vpisan v protokol s strani članov komisije	Čas bivanja bolnikov na homeopatskem oddelku	Opombe
1.	Phthisis trachealis	10 dni	Ta bolnik je bil razglašen za neozdravljivega tako s strani dr. Marenzellerja kot tudi pooblaščencev. Pred sprejemom je bil potrjen invalid.
2.	Haemoptoe	13 dni	V tem času je haemoptoe občasno prenehala, vendar se je spet vrnila. 13. dan je dr. Marenzeller izjavil, da bolnik ni samo neozdravljiv, temveč je v zelo nevarnem stanju. Takoj so ga premestili na medicinski oddelek, kjer je v nekaj dneh umrl.
3.	Pleuroperipneumonia nota cum gastrica	1 dan	Ta bolnik, ki je bil Vlah, ni mogel govoriti z nobenim na oddelku, zato je želel, da se ga takoj premesti v tisti del bolnice, kjer so ležali njegovi tovariši in rojaki. Njegovi želji so takoj ustregli, kajti nobenega bolnika niso smeli siliti, da bi se zdravil homeopatsko.
4.	Febric catarrhalis cum affectione chronica pectoris	3 dni	Ta bolnik je bil na zahtevo dr. Marenzellerja premeščen na drugi oddelek zaradi domnevne organske prizadetosti srca in velikih žil. Nič ni bilo za pričakovati od homeopatskega zdravljenja.
5.	Peripneumonia majoris gradus		Ta bolnik je bil nemudoma premeščen s homeopatskega oddelka, ker ni bilo mogoče vzeti jasne anamneze in zato ni bil primeren za preizkus.

 

Od teh petih bolnikov je bil bolnik pod številko 1 sprejet s strani homeopatskega zdravnika, bolnika s  številkama 2 in 4 sta bila sprejeta s strani komisije, bolnika pod številkama 3 in 5 pa sta bila sprejeta od tistih bolnikov, ki so prišli na novo.

 

Umrl je naslednji bolnik:

 

	Status morbi, kot je bil vpisan v protokol s strani članov komisije	Čas bivanja bolnikov na homeopatskem oddelku	Opombe
1.	Febris catarrhalis inflammatoria cum affectione hepatis	Umrl 7. dan.	Poleg simptomov omenjene bolezni je bilo prisotnih še nekaj drugih, ki so kazali na zelo resno prizadetost notranjih organov prsnega koša in abdomna in jih ne moremo imenovati z jasnim imenom bolezni. Post mortem preiskava je razkrila organske spremembe na pljučih, jetrih, vranici, ledvicah in mehurju, ki so bile takšne vrste in stopnje, da je bila povrnitev zdravja nemogoča. Preden je bolnik prišel v bolnišnico, je pil velike količine žganja, pomešanega s poprom.

 

Ozdravljenih je bilo naslednjih 32 bolnikov:

 

	Status morbi, kot je bil vpisan v protokol s strani članov komisije	Čas bivanja bolnikov na homeopatskem oddelku	Opombe
1.	Pleuritis, postea febris nervosa	10 dni	Ko je bil pleuritis ozdravljen (v 2 dneh), se je bolnik prehladil in zbolel za tifozno vročico. Obe bolezni sta bili ozdravljeni v 10 dneh. Glavni zdravili sta bili Aconitum in Rhus toxicodendron.
2.	Oedema pedum cum oppressione pectoris	14 dni	Pri tem bolniku je bilo edematozno celo telo, obraz in okončine, prisotni pa so bili tudi simptomi, ki so vzbujali sum nastajajočega hidrotoraksa. Dr. Marenzeller je menil, da je stiskanje v prsnem košu posledica edema pljuč. Bolezen je sledila vnetju prsnega koša, ki so ga zdravili z venesekcijo, antiflogističnimi purgativi in mehurji (?). Glavno zdravilo je bila China.
3.	Icterus (psoricus)	20 dni	Ta icterus se je kompliciral s srbenjem in diurezo. Glavno zdravilo je bilo Carbo vegetabilis.
4.	Erysipelas faciei	11 dni	Ta erizipel se je kombiniral z vnetjem možganskih ovojnic; bil je vaskularnega karakterja, razširjen čez celo glavo in takšne intenzitete, da so vsi dvomili, da si bo bolnik opomogel. Zdravila: Belladonna in Rhus toxicodendron.
5.	Angina inflammatoria	4 dni	Belladonna
6.	Febris tertiana	6 dni	Pulsatilla
7.	Febris tertiana	4 dni	Pulsatilla
8.	Hepatitis	7 dni	China
9.	Pneumonia	7 dni	Ozdravljen je bil 3. dan. *
10.	Pneumonia notha Sydenhami	10 dni	*
11.	Pneumonia	13 dni	Poleg pljučnice se je bilo treba pri tem bolniku spopasti še z zelo neprijetnim psihičnim stanjem, ki ga je vodilo k temu, da si je skušal vzeti življenje. Zdravila so bila: Aconitum, Bryonia in Aurum. To duševno stanje so povzročile zlobne sugestije, ki so bile naperjene proti homeopatskemu zdravljenju. To je bil eden od razlogov, zakaj so neznancem prepovedali vstop na oddelek.
12.	Inflammatio tonsillaris	3 dni	Belladonna
13.	Parotitis	4 dni	*
14.	Febris quotidiana	5 dni	Pulsatilla
15.	Febris quartana	8 dni	Pulsatilla
16.	Angina inflammatoria	3 dni	Belladonna
17.	Diarrhoea sanguinea	3 dni	Mercurius niger
18.	Diarrhoea catarhalis, postea bronchitis blennorrhoica	14 dni	Chamomilla, Arnica, Arsenicum
19.	Febris tertiana, postea diarrhoea aquosa	13 dni	Pulsatilla za vročico in Chamomilla za drisko
20.	Angina catarrhalis	4 dni	Belladonna, Mercurius niger
21.	Pleuritis spuria cum nota gastrica	3 dni	Hyoscyamus
22.	Febris tertiana	4 dni	Pulsatilla
23.	Pleuritis spuria	7 dni	Aconitum, Bryonia
24.	Febris tertiana cum affectione hepatis	4 dni	Nux vomica
25.	Pleuritis	8 dni	Aconitum, Bryonia, China
26.	Catarrhus bronch. gradus majoris	7 dni	Hyoscyamus, Cannabis, Conium
27.	Rheumatismus chronicus	8 dni	Carbo vegetabilis, Mercurius. Proti koncu so poskušali z Digitalisom, ker je imel bolnik zelo upočasnjen pulz.
28.	Diarrhoea aquosa	14 dni	Driska je pred homeopatskim zdravljenjem trajala 4 tedne.*
29.	Catarrhus cum dispositione phthisica	14 dni	*
30.	Febris quotidiana	8 dni	Pulsatilla niger. To je bil edini primer relapsa. 13 dni po tem, ko je dobil prvič Pulsatillo in je bil afebrilen 10 dni, je ponovno zbolel. Vsi ostali so bili v redu.
31.	Febris tertiana	8 dni	Ipecacuanha
32.	Febris tertiana	8 dni	Nux vomica

 

* Opomba: Dr. Schmit si ni zapisal, katero zdravilo je bolnik dobil.

 

Naslednjih pet bolnikov je ostalo neozdravljenih, vendar se jim je ob zaključku preizkusa stanje izboljševalo. Premeščeni so bili na druge oddelke.

 

	Status morbi, kot je bil vpisan v protokol s strani članov komisije	Čas bivanja bolnikov na homeopatskem oddelku	Opombe
1.	Ulcus syphiliticus penis	4 tedne	Poleg tega, da je imel sifilitične ulkuse, je bil ta bolnik bolan tudi v drugih pogledih. To je bil verjetno razlog njegovega počasnega okrevanja.
2.	Febris tertiana	23 dni	Napadi so se še naprej redno vračali, vendar so bili šibkejši.
3.	Hepatitis	21 dni	Ta bolnik je imel tudi kronično prizadeta pljuča, ki so bila pozneje predmet zdravljenja.
4.	Febris quotidiana cum infarctum lienis	15 dni	Napadi so se vračali, vendar so bili vedno šibkejši.
5.	Ulcus syphiliticum cum bubone	5 dni	Stanje se je izboljševalo.

 

Od ozdravljenih bolnikov je bolnike pod številkami 2, 3 in 6 izbral dr. Marenzeller. Bolnike pod številkami 1, 9, 25, 26, 27, 31 in 32 so izbrali člani komisije. Vse ostale, vključno tistega, ki je umrl, pa so sprejeli na novo izmed tistih, ki so bili kandidati za sprejem. Tisti, ki so ostali po koncu preizkusa, so bili vsi iz te skupine. Ti so bili torej takoj poslani na homeopatski oddelek, potem ko jih je pregledal medicinski nadzornik in jih ni izbral niti homeopatski zdravnik niti člani komisije.«

 

Če pogledamo v Archiv für die homöopatische Heilkunst, Vol. X, zvezek št. 2, str. 73–85; Leipzig 1831, se tu Schmitovo poročilo konča.

 

Iz poročila profesorja Jägra in Zanga lahko izvzamemo dva primera, ki sta opisana bolj na široko kot v zgornji tabeli:

 

Naslednji primer se ujema s tistim, ki je označen s številko 6 v zgornji tabeli ozdravljenih:

 

»Posteljo številka 1 je zasedal pehotni vojak Johann Hradil. Sprejet je bil 20. aprila z diagnozo febris intermittens tertiana. 23. aprila ni imel več povišane telesne temperature. Dobil je Pulsatillo v 9. razredčitvi. 24. aprila ob 9.30 dopoldne je imel napad vročice, ki pa je bil blažji od tistih, ki jih je imel pred tem. Ker 26. aprila, to je na dan, ko bi moral nastopiti paroksizem, ni dobil vročice, je bil razglašen za konvalescenta in 27. aprila je bil premeščen na oddelek s konvalescenti.«

 

Naslednji primer se ujema s tistim, ki je označen s številko 25:

 

»Zvečer 24. aprila je posteljo številka 3 zasedel Jacob Czikaro, kadet v pešadijskem polku barona Meyerja. Zadnje štiri dni je trpel zaradi febris rheumatico-gastrica cum pleuritide spuria, ki se je kombinirala z infarctus lienis, posledico predhodne intermitentne vročice. Dobil je Bryonio 18. Zvečer 25. aprila se je lokalna prizadetost pojačala, označena pa je bila kot pleuritis vera. 26. aprila zjutraj, peti dan bolezni, so se pojavile mučne ekskrecije v obliki potenja, urina in blata. Istega večera so vročica in boleči simptomi prsnega koša postali nevarni, zato se je moral dr. Marenzeller izjasniti, ali bo nadaljeval z zdravljenjem ali ne. Izjavil je, da bo nadaljeval. S to precej hudo eksacerbacijo je bolezen po šestih dneh dosegla vrhunec in sedmi in osmi dan so se pojavili obilni mučni izločki v obliki znoja, epistakse, urina in evakuacij blata, nakar je bilo videti, da bolezen pojema. Vendar pa je osmi dan prišlo do povišanja telesne temperature in bolečine na prizadeti strani prsnega koša. Vročica je počasi popustila, s splošnim nočnim potenjem. Vendar pa je bolnik ob dotiku in globokem vdihu med sedmim in devetim rebrom še vedno čutil streljajočo bolečino, čeprav v manjši meri kot prej. 30. aprila je dobil Chino 9. 1. maja je bil odpuščen kot konvalescent.«

 

Kot je rečeno v The British Journal of Homoeopathy, sta to edina primera profesorjev Jägra in Zanga, kjer so opisane podrobnosti, ki jih je vredno omeniti. Primer pljučnice (številka 11 v zgornji razpredelnici) sta komajda omenila.

 

Sodba fakultete, ki jo je predstavljalo dvanajst profesorjev alopatske medicine, je bila sledeča: »Poskusi so se končali na takšen način, da je nemogoče reči, da so v prid ali proti homeopatiji.« Sodba ni bila podprta z nobenimi argumenti. Edini argument, ki bi vzdržal, je, da je preizkus trajal prekratek čas in je bilo zato število zdravljenih bolnikov za resno oceno premajhno. Vendar pa je bil dr. Marenzeller s preizkusom pripravljen nadaljevati neomejeno dolgo, vlada pa ga je zaradi pritiskov predstavnikov uradne medicine predčasno prekinila.

 

Dve od sodb sta si bili povsem nasprotni. Eno je dal profesor Zang, ki je glede na svoja lastna opažanja zdravljenih primerov v toku desetih dni prišel do zaključka, da dejstva kažejo, da je homeopatija brez vsake moči. Drugo pa je dal profesor Zimmermann, ki je bil prepričan ravno o nasprotnem, da mora priznati, da ima homeopatija dejansko moč nad boleznijo. Od takrat naprej je začel študirati Hahnemannov sistem in postal vnet zagovornik homeopatije.

 

Še eno poročilo o tem preizkusu pa je po nepopolnih zapiskih svojega očeta (dr. Marenzeller tega očitno ni smel objaviti) objavil Marenzellerjev sin Adolf, ki je bil tudi zelo aktiven homeopatski zdravnik na Dunaju. Njegovo poročilo govori o 46 zdravljenih primerih. Najbolj pomembni deli iz tega poročila so bili objavljeni v American Institute of Homoeopathy, 1880, 29. seja, vol. II, I. del.

 

V tem članku je opisano tudi ozadje, zakaj je sploh prišlo do izvedbe tega preizkusa in okoliščine poteka preizkusa:

 

»Na Madžarskem je bilo v tistem času med vojaki veliko število primerov intermitentne vročice, smrtnost pa je bila visoka. Grof Henry Hardegg, pozneje general konjenice in privrženec homeopatije, je glavnemu zdravniku regimenta predlagal poskus zdravljenja s homeopatijo. Slednji je obupaval nad uspehi svojega zdravljenja, zato je v to privolil. Za izvedbo poskusa so ga oskrbeli z Nux vomico in Ipecachuano. Rezultati so bili tako dobri, da je to prišlo na uho cesarju. Da bi dobil več informacij, je k sebi poklical adjutant generala Kirtscherja, Marenzellerjevega bolnika in grofa Hardegga, ki naj bi tudi poročal o svoji izkušnji. Rezultat tega je bil, da je cesar osebno poslal pismo dr. Marenzellerju in ga pozval, da 2. aprila 1828 začne klinični preizkus s homeopatskim zdravljenjem na Jožefovi mediko-kirurški akademiji na Dunaju.

 

V ta namen so pripravili oddelek z dvanajstimi posteljami. Po štiri bolnike so izmenoma izbirali dr. Marenzeller in člani komisije (profesorji akademije). Slednji in še približno 40 ostalih zdravnikov so spremljali Marenzellerja na njegovih jutranjih in večernih vizitah. Vsakih 10 dni sta dva člana komisije zamenjala nova dva, tako da naj bi v 60 dneh, kolikor naj bi predvidoma poskus trajal, svojo funkcijo opravljali naslednji profesorji: Scherer in Wagner, von Zimmermann in Töltengi, Zang in Jäger, Bischoff in Hager, Römer in Fischer ter Schwarger in Soix.

 

Profesorja Zang in Jäger sta bila na dolžnosti od 22. aprila do 2. maja in dala neugodno poročilo glede zdravljenja. Primere so skrbno zapisovali in jih pošiljali nadrejenim takoj potem, ko so bili bolniki odpuščeni ali premeščeni. Na žalost Marenzeller ni zadržal nobene kopije, originali pa niso bili nikoli objavljeni, po vsej verjetnosti na pobudo cesarjevega zdravnika in protomedicusa dr. Josepha Andreasa von Stiffta (1760–1836).«

 

»Do zaprtja oddelka je prišlo zaradi štirih kaznjencev, ki jim je bilo rečeno, da jih bodo tja premestili, da bi na njih eksperimentirali. Ti so se uprli in k temu spodbudili tudi druge bolnike. Zato se je preizkus, ki bi lahko prekinil dvome in predsodke glede homeopatije, sredi maja končal.«

 

»Potem ko je Marenzeller opravil dolžnost, ga je sprejel cesar in izrazil svoje zadovoljstvo nad rezultati zdravljenja, o katerih je prejemal dnevna poročila.«

 

»Komisija je v poročilu zaključila, da se ne more odločiti za ali proti tej novi metodi. Samo prof. Zang je podal nasprotujoče mnenje. To je bil edini glas, ki je nasprotoval homeopatskemu zdravljenju, medtem ko je prof. Zimmermann kmalu zatem postal vnet zagovornik novega sistema.«

 

Leto dni po koncu preizkusa je Marenzeller pustil dobro plačano službo štabnega zdravnika in se preselil na Dunaj, kjer je odprl zasebno homeopatsko prakso.

 

Če primerjamo obe poročili, vidimo, da obstaja nekaj razlik, vendar večino primerov lahko identificiramo. Težje je tam, kjer se diagnoze ponavljajo (febrilna stanja, angine). Tam je bilo tudi več možnosti za napake, saj so si takšni primeri lahko zelo podobni. Še najbolj čudi razlika v navedenem številu zdravljenih bolnikov – v prvem poročilu 42 oziroma 43 (ker naj bi bil eden zaradi relapsa sprejet dvakrat), v drugem pa 46. Možno je, da je razlika nastala zaradi bolnikov, ki so bili sprejeti tik pred prekinitvijo preizkusa in jih je dr. Marenzeller štel, dr. Schmit pa ne. V Schmitovem poročilu na primer manjka tudi bolnik, ki je bil na oddelku samo 1 dan (primer z diarrhoeo aquoso). V nekaj primerih je težko reči, ali gre za identične primere in je prišlo do odstopanj pri zapisovanju podatkov, ali pa gre za primere, ki v prvem poročilu manjkajo.

 

Kakorkoli že za te nejasnosti ne moremo kriviti ne dr. Schmita ne dr. Marenzellerja, ki sta naredila, kar je bilo v njuni moči. Napako je naredila vlada, ki je podlegla pritiskom predstavnikov uradne medicine in ni objavila uradnega poročila. Kljub temu da je bil preizkus prekinjen predčasno in je bilo število homeopatsko zdravljenih bolnikov dokaj majhno, okolje, v katerem je preizkus potekal, pa homeopatiji skrajno nenaklonjeno, lahko rečemo, da se homeopatija ni odrezala slabo. Če bi bil to res neučinkovit sistem zdravljenja, bi morali biti rezultati preizkusa veliko slabši. Ker tok dogodkov ni šel v tej smeri, je bilo treba preizkus prekiniti.

 

Kot zanimivost še to, da je preizkus potekal v času prepovedi homeopatije v avstrijskem cesarstvu. Prepoved je trajala od 13. oktobra 1819 do 10. februarja 1837, kljub temu pa so jo prakticirali širom po cesarstvu.

 

 

Opomba:

Prispevek Miloša Žužka Preizkus homeopatije v vojaški bolnišnici na Dunaju je bil objavljen v reviji Homeopatski vestnik, letnik VII, št. 16, str. 13-19.