DR. SAMUEL HAHNEMANN
Homeopatijo je razvil nemški zdravnik dr. Samuel Hahnemann. Rodil se je 10. aprila 1755 v mestu Meissen na jugozahodu Nemčije kot sin slikarja na porcelan. Poleg tega, da je bil zelo nadarjen za jezike, sta ga zanimala tudi znanost in raziskovanje.
Medicino je začel študirati leta 1775 na univerzi v Leipzigu. V času študija se je preživljal s prevajanjem in poučevanjem jezikov. Leta 1777 je nadaljeval študij medicine na Dunaju, vendar ga je moral zaradi finančne stiske za nekaj časa prekiniti. Pomagal mu je dvorni zdravnik profesor Joseph von Quarin (1733–1814), ki mu je uredil medicinsko prakso pri baronu Samuelu von Brukenthalu v Hermannstadtu (današnji Sibiu v Romuniji). Študij je končal avgusta 1779. Takratne uradne medicine ni dolgo prakticiral, ker se mu je zdela škodljiva in neučinkovita. Spet se je preživljal s prevajanjem in se otepal z revščino. Sčasoma je postal zelo cenjen prevajalec znanstvenih in medicinskih del. V tistem času se je z družino veliko selil, nikjer ni ostal več kot nekaj mesecev do enega leta.
Prvi zametki homeopatije segajo v leto 1790, ko je prevajal Materijo mediko škotskega zdravnika in kemika Williama Cullena. Hahnemann ni verjel razlagi, da je skorja kininovca (Cinchona) zdravilo za malarijo zaradi toničnega delovanja na želodec, zato se je odločil, da bo nekaj dni jemal majhne odmerke Cinchone in opazoval njene učinke. Ker so bili simptomi, ki jih je opazil na sebi, zelo podobni tistim, ki jih imajo bolniki z malarijo, je sklepal, da je to razlog, da lahko to zdravilo pomaga bolnikom z malarijo. Začel je delati preizkuse še z drugimi snovmi in prišel do podobnih spoznanj. To je privedlo do formuliranja temeljnega načela homeopatskega zdravljenja, načela zdravljenja podobnega s podobnim.
Seveda pa je bilo do prave homeopatije še daleč. Hahnemann je potreboval še 20 let, da je ta način zdravljenja razvil in razumel do takšne stopnje, da ga je lahko obelodanil in so ga lahko začeli uporabljati tudi drugi zdravniki. To je postalo mogoče, ko je leta 1810 izšlo temeljno delo v homeopatiji, Organon umetnosti zdravljenja. V njem je razložil vse, kar moramo vedeti, če hočemo uspešno zdraviti s homeopatijo.
Sočasno je nastajala homeopatska materija medika, brez katere prav tako ni homeopatije. V njej so popisani simptomi, ugotovljeni med preizkusi zdravil na zdravih prostovoljcih. Hahnemann je bil prvi, ki je v medicino uvedel sistematično preizkušanje zdravil. To, kar je še danes značilno samo za homeopatijo, pa je, da je ta zdravila najprej preizkušal na zdravih prostovoljcih, da bi ugotovil, kako delujejo, šele nato pa jih je (na osnovi dobljenih rezultatov in načela podobnosti) uporabil pri bolnikih. Medicina je s tem postala bolj znanstvena in bolj eksaktna veda, saj ni več potrebe, da zdravila testiramo za vsako bolezen posebej, ker lahko iz obstoječega nabora že preizkušenih zdravil najdemo takšno, ki ustreza določenemu primeru. To povsem spremeni tako pristop k zdravljenju kot tudi pojmovanje bolezni in je povsem nekaj drugega kot preizkušanje klasičnih zdravil na bolnikih ali živalih in zdravljenje z njimi, kjer ni nobenega univerzalnega pravila.
Hahnemann je bil pri delu zelo sistematičen in natančen, poleg tega pa je bil izjemen opazovalec. Podrobnosti prvih sedemindvajsetih preizkusov zdravil je objavil v delu Fragmenta de viribus leta 1805. Med letoma 1811 in 1821 je izšlo 6 zvezkov Reine Arzneimittellehre, kot se je potem materija medika imenovala, dopolnjene izdaje pa so sledile med letoma 1822 in 1833.
Leta 1798 je začel opuščati uporabo materialnih odmerkov zdravil in začel z radikalnimi eksperimenti s potenciranimi zdravili, ki so še danes kamen spotike. Leta 1812 je obranil doktorsko disertacijo in dobil mesto profesorja na medicinski fakulteti v Leipzigu, kjer je nekaj let poučeval homeopatijo v okviru izbirnega študija. Seveda je kmalu prišel navzkriž s tamkajšnjimi profesorji in je moral to mesto leta 1821 zapustiti. Poleg tega so ga napadali še apotekarji, saj je zdravila pripravljal sam. Leta 1828 je objavil še eno pomembno delo, Kronične bolezni, njihova posebna narava in homeopatsko zdravljenje (Die Chronischen Krankheiten, ihre eigentümliche Natur und homöopathische Heilung), in s tem odprl povsem novo poglavje pri raziskovanju vzrokov, ki tičijo za boleznimi.
Leta 1835, pet let po smrti prve žene, se je poročil s 40 let mlajšo Francozinjo, kar je vzbudilo val obrekovanja in zgražanja. Kmalu zatem se je preselil v Pariz, kjer je delal do konca življenja. Umrl je v Parizu 2. julija 1843, star 88 let, ko je bil že svetovno znan. Tik pred smrtjo je dokončal zadnjo, 6. izdajo Organona, ki pa je zaradi spleta čudnih okoliščin izšla šele konec leta 1921.