Homeopatija je celostni sistem zdravljenja, pri katerem z uporabo preizkušenih potenciranih zdravil, ki so za vsakega posameznika izbrana na podlagi načela podobnosti, Similia similibus curentur, izboljšamo zdravje organizma.

Kaj delavec običajno dela:

Homeopat je zdravnik, ki je v triletnem podiplomskem izobraževanju in usposabljanju pridobil teoretična in praktična znanja ter veščine iz homeopatije. Obisk pri zdravniku homeopatu se bistveno ne razlikuje od obiska pri zdravniku šolske medicine. Najbolj opazna razlika je v tem, da prvi obisk pri zdravniku homeopatu traja uro do uro in pol. Kontrolni obisk oziroma pregled traja 10 do 20 minut, kar je približno toliko kot pri zdravniku šolske medicine. Homeopat izbere zdravilo na osnovi podatkov, ki jih je dobil s spraševanjem bolnika o njegovih težavah, zato sprašuje zelo podrobno in v nekaterih primerih specifično za homeopatijo. Zanimajo ga tudi stvari, ki jih zdravnik šolske medicine običajno ne vpraša, saj za njegov način dela niso pomembne, lahko pa so ključne za izbor pravega homeopatskega zdravila. Tudi izvidi različnih specialistov, ki jih je bolnik že obiskal, niso odveč.

Homeopatska zdravila imajo obliko večjih ali manjših kroglic ali pa so pripravljena v obliki kapljic. Pacienti se nanje hitro navadijo, saj je jemanje enostavno, pa tudi stranskih učinkov nimajo. Neobičajno pri teh zdravilih je, da ne vsebujejo aktivne učinkovine v kemijskem smislu, kot to velja za zdravila, ki se uporabljajo v šolski medicini. Trajanje homeopatskega zdravljenja je odvisno od vrste bolezni, dolžine trajanja bolezni, sprememb, ki jih je bolezen že povzročila na organizmu, starosti bolnika, discipliniranosti bolnika in drugih dejavnikov. Traja lahko od nekaj mesecev do več let ali celo vse življenje. Pri enostavnih primerih lahko zadostuje že eden ali dva odmerka zdravila. Kontrolni pregledi so približno na en do dva meseca (v akutnih primerih tudi prej), odvisno od vrste in težavnosti bolezni in tudi od potence zdravila. Pregledi so lahko na začetku zdravljenja pogostejši, pozneje pa lahko tudi na daljše razmike.

Zdravljenje običajno poteka istočasno samo z enim zdravilom, ki se ga po potrebi zamenja. S tem zdravilom se skuša pokriti večina bolnikovih težav (razen v akutnih primerih, ko se homeopat osredotoči na akutne težave). Svoje delo homeopat tudi dokumentira, tako da ima zbrano vse gradivo o poteku zdravljenja, kar lahko uporabi za stalno ocenjevanje razvoja posameznega primera, boljšo komunikacijo z drugimi, ki sodelujejo pri zdravljenju pacienta, po potrebi pa tudi za izobraževalne, publicistične ali raziskovalne namene. Homeopatija je celostni sistem zdravljenja, pri katerem z uporabo preizkušenih potenciranih zdravil, ki so za vsakega posameznika izbrana na podlagi zakona podobnosti (Similia similibus curentur), izboljšamo zdravje organizma. Homeopat simptome in znake ("slika bolezni") razvrsti in medsebojno poveže tako, da dobi vzorce, ki se najbolj skladajo s "sliko zdravila", to je s simptomi zdravila, izzvanimi v zdravem organizmu.

Bolj, ko so posamezni simptomi individualni, nenavadni, jasneje kažejo na določeno homeopatsko zdravilo. Če je podobnost dovolj velika, se po prekinitvi jemanja zdravila prvotna bolezen ali motnja ne ponovi. Zakon o zdravilih in na njegovi podlagi sprejeti podzakonski predpisi urejajo izdelovanje, izdajanje in prodajo homeopatskih zdravil, tako za uporabo v humani in veterinarski medicini. (Pooblaščena oseba za izdajanje homeopatskih zdravil, magistralnih homeopatskih pripravkov in galenskih homeopatskih izdelkov je magister farmacije z opravljenim strokovnim izpitom in dodatnimi znanji s področja homeopatije). Glede na to, da je homeopatija priznan način zdravljenja v večini evropskih držav, lahko pričakujemo, da bo tudi v Sloveniji postala del zdravstvene dejavnosti in bo s strani strokovne javnosti prepoznana kot učinkovita in varna metoda zdravljenja. V Evropi in Ameriki so ekonomski interesi, zmagovalni pohod antibiotikov in veliki kirurški uspehi povzročili, da je homeopatija na začetku 20. stoletja utonila v pozabo in doživela ponoven vzpon šele v drugi polovici 20. stoletja. Vse več ljudi išče manj škodljive in bolj blage metode zdravljenja, zato je homeopatija spet začela pridobivati veljavo, so zapisali na spletnih straneh Slovenskega homeopatskega društva.

Delovni pripomočki:

Homeopat mora zelo dobro poznati teorijo homeopatije in homeopatsko materijo mediko - podrobne opise učinkov homeopatskih zdravil na mentalni, čustveni in fizični ravni človeka in po posameznih organskih sistemih. Pri svojem delu uporablja knjige o zdravilih oziroma homeopatske materije medike, kjer so opisani simptomi, opažanja iz preizkusov homeopatskih zdravil in toksikologije. Pomemben pripomoček pri delu so homeopatski repertoriji, v katerih so za posamezne simptome našteta homeopatska zdravila, ki te simptome povzročajo pri zdravem človeku oziroma jih odpravljajo pri bolniku. Repertorije so razvili Hahnemannovi nasledniki, ker je bilo treba urediti ogromno količino zbranih informacij.

Danes so na voljo tudi različni računalniški programi, ki olajšajo iskanje homeopatskega zdravila. Z njihovo uporabo si homeopat zelo skrajša čas pri iskanju pravega zdravila. Vendar pa nič od tega ne more nadomestiti poglobljenega teoretičnega znanja in praktičnih izkušenj. Praksa, klinične izkušnje in stalno strokovno izobraževanje prinesejo uspehe pri homeopatskem zdravljenju. Zdravila, ki se uporabljajo pri homeopatskem zdravljenju, so pripravljena iz naravnih substanc mineralnega, rastlinskega ali živalskega izvora, po metodi postopnega razredčevanja in pretresanja. Vsako zdravilo mora pred uporabo skozi proces preizkušanja, da se ugotovi obseg njegovega delovanja in njegova uporabnost. Preizkusi zdravil se v homeopatiji opravljajo izključno na zdravih prostovoljcih.

Izdelek in storitev:

Cilj homeopatovega dela je ozdraviti pacienta oziroma obnoviti pacientovo zdravje. Homeopatija je lahko učinkovita kot samostojna metoda zdravljenja, kot dopolnilna metoda (kot dopolnilo konvencionalnemu načinu zdravljenja) in kot paliativna metoda zdravljenja - pri hudo bolnih pacientih, kjer ozdravljenja ne moremo pričakovati, lahko pa blažimo bolnikove težave.

Interesi:

Poklic je primeren za osebo, ki rada pridobiva nova znanja, zmore prevzeti odgovornost, sprejemati odločitve in je samokritična. Homeopat je motiviran za delo z različnimi starostnimi skupinami pacientov, od dojenčkov do starostnikov. Imeti mora izražen socialni čut, razvito sposobnost komunikacije in empatije. Ob rednem delu s pacienti je potrebno še stalno strokovno izobraževanje in usposabljanje na področju homeopatske in šolske medicine. Homeopat mora biti pripravljen razširjati svoje znanje in izkušnje v študijskem procesu kot predavatelj, kot mentor ali supervizor, v konzultacijah s svojimi kolegi, s strokovnimi prispevki v publikacijah ali na seminarjih doma in v tujini.

Nevarnosti:

Posebnih nevarnosti in poškodb pri delu ni.

Predvidena izobrazba:

V okviru Slovenskega homeopatskega društva poteka osnovno triletno podiplomsko izobraževanje in usposabljanje za zdravnike in zobozdravnike, ki obsega 200 učnih ur teorije in 150 učnih ur prakse. Triletni program poteka v skladu s smernicami oziroma standardi Evropskega odbora za homeopatijo za homeopatsko izobraževanje zdravnikov v Evropi.

Znanja in spretnosti:

V skladu s slovensko zakonodajo je lahko homeopat samo oseba, ki ima diplomo medicinske fakultete (univerzitetni naziv: doktor medicine) in dodatna znanja iz homeopatije. Zahtevana znanja iz homeopatije lahko pridobi v triletnem podiplomskem izobraževanju in usposabljanju v skladu s smernicami Evropskega odbora za homeopatijo (ECH), ki ga v Sloveniji izvaja Slovensko homeopatsko društvo ali pa v certificiranih izobraževalnih centrih v drugih evropskih državah (več informacij na spletni strani ECH). Homeopat je tako popolnoma usposobljen zdravnik, ki se je dodatno izobraževal na področju homeopatije in jo zna vključiti v proces zdravljenja tako v okviru splošne ali specialistične medicinske prakse kot polne homeopatske prakse.

Homeopat pri svojem delu upošteva vse etične in strokovne vrednote, pristojnosti in odgovornosti, ki jih od zdravnika pričakujemo, saj lahko le tako celovito oceni pacientove težave in sodeluje z drugimi strokovnjaki, ki pacienta že zdravijo ali ga še bodo zdravili. Homeopat mora znati povezovati homeopatsko znanje in veščine z znanjem in veščinami šolske medicine. Vedeti mora, kdaj je homeopatija primerna in kdaj ne. Homeopat mora biti komunikativen, znati mora aktivno poslušati in postavljati prava vprašanja ter imeti sposobnost analize in sinteze, da lahko iz množice pacientovih simptomov oziroma anamneze izlušči, kateri so tisti, ki so individualni in karakteristični pri posameznem pacientu in potrebujejo prednostno obravnavo.

Psihofizične sposobnosti:

Delo homeopata zahteva dobre psihofizične zmogljivosti in visoko stopnjo koncentracije ter empatije.

Delovna področja:

Homeopatovo primarno delovno področje je klinično, lahko pa je še izobraževalno, publicistično in raziskovalno delo.

Razmere za delo:

Homeopat dela v zasebni ambulanti, v izjemnih primerih pa tudi na domu pacienta. Redno delo poteka ob delavnikih v dopoldanskem in popoldanskem času. Vsak delovni dan ali pa samo ob določenih dnevih ima homeopat tudi ure za telefonske konzultacije s pacienti.

Možnosti zaposlovanja:

V Sloveniji ima lahko zdravnik homeopat samostojno ali skupinsko zasebno prakso, v tujini pa dela v zasebnih ali javnih ustanovah, v ambulantah in bolnišnicah. Zdravnik homeopat lahko prostovoljno dela tudi v mednarodni organizaciji Homeopati brez meja, ki deluje na vseh kontinentih in nudi pomoč pri zdravljenju prebivalstva ter izobraževanju prihodnjih zdravnikov homeopatov.

Vir:

Spletno mesto Zavoda RS za zaposlovanje